Z oranjem, oziroma obračanjem zemlje smo pričeli pred približno 4000 leti. To je bil napredek v razvoju in pri preskrbi vse večjega števila ljudi s hrano. Predstavljal je večni izziv za ljudi: ali se prilagodiš spremembam, ali propadeš.

V današnjem času, v sled prihajajočih podnebnih sprememb, smo spet pred istim izzivom: ali se bomo prilagodili spremembi klime, ali propadli. Zato predlagamo da v omenjenem projektu opustimo oranje in ga nadomestimo z direktnim sejanjem v kombinaciji z zastiranjem in morda le rahljanjem zemlje, če bi bilo to potrebno.

Zakaj?

Kot kažejo zadnja leta, sprememba klime prinaša s sabo bolj ekstremne vremenske razmere: daljša obdobja suše in nato obilno deževje. Obrnjena zemlja se na soncu prej izsuši in se zbije. V kombinaciji z uporabo kemičnih sredstev posledično odmre velik del živih bitij, od mikroorganizmov do deževnikov, v zgornjem sloju zemlje. Ko nato pride močan naliv, takšna zemlja ni sposobna absorbirati večje količine vode in po poplavi ta odteče. S tam prihaja tudi do erozije, saj odtekajoča voda s sabo odplakne tudi del rodovitne prsti. In že kmalu po obilnem nalivu je zemlja spet izsušena.

Nasprotno pa na tleh, ki niso obrnjena – in se tudi ne uporabljajo kemična sredstva – vrhnjo plast pred izsušitvijo ščiti travna ruša, saj zemlja nikoli ni odkrita. Dodatno lahko še zastirka. V takšnih tleh je veliko drobnih živalic, predvsem deževnikov, ki vrtajo nešteto rovov in lukenj, skozi katere iz površja v globino vlečejo drobne slamice in trave. Ko pride obilno deževje, voda zalije vse te luknje in rove, zato lahko takšna tla absorbirajo večje količine vode. Takšna tla so potem odpornejša na sušo, saj ostaja v globini dlje časa vlažna. Pred izsušitvijo jo pa dodatno ščiti vrhnja travna rast in / ali zastirka. Tudi ob močnejših nalivih ne prihaja do erozije, saj je vrhnja plast zaščitena s travno rušo.