Grenko spoznanje včerajšnjega dne je, da drugih ljudi res ne smem poskušati spreminjati. Spoznanje ni novo, saj sem to že nekajkrat spoznala (pa se me ni prijelo).

Človek je, kakršen je. Naj si še tako želim, da bi čutil tako, kot bi rada jaz, bo pač čutil tako, kot čuti. In če mu ni do tega, da bi držal obljubo, izpolnil svoj del dogovora, kakorkoli, mu pač ni do tega. Tega se ne da izsiliti. 

In zakaj se potem vedno dogovarjam z ljudmi, ki se itak ne držijo dogovora? je retorično vprašanje. 

Na svetu je 7 milijard ljudi, jaz pa sklenem kupčijo s tistim, za katerega globoko v sebi vem, da z njim ni sklepati kupčij. 

Kaj imam pravzaprav od tega? Če odštejem profit, ki ga imam od razočaranja in s katerim nafutram svojega zmaja?