Z današnjim dnem se je zaključilo moje Twin Peaks obdobje. Pravkar sem pogledala zadnji, 22. del druge sezone (ki je tudi zadnja).

Prvič sem to serijo gledala nekje ob koncu osnovne šole. Vsi člani naše družine smo se nagnetli po kavču in foteljih ter gledali televizijo. Karkoli je že sledilo dnevniku. Ne spomnim se, da bi se mi Twin Peaks takrat zdel srhljiv. V spominu mi je ostal kot odštekan, skrivnosten in nenavadno privlačen in to je to. Celotno razpoloženje v seriji se je skladalo z mojim notranjih življenjem. Zares creepy mi je bil edino prizor, ko najdejo mrtvo Lauro Palmer. Od nekdaj sem imela rada skrivnosti. Hkrati pa sem bila vedno precej prestrašena in sem o skrivnostih in sencah razmišljala in sanjarila v varnem objemu doma. Najraje ob atiju, ki se ni bal ničesar (sem pa se zanj večkrat bala jaz).

Danes se me ob Twin Peaksu spreletava srh. Mogoče zato, ker sem v svoj notranji svet z leti (posebej zadnja leta) vnesla precej luči in vneto bežim od senc. Sploh odkar sem mama.

No, pojma nimam zakaj. Šele danes mi je kapnilo, kako temen konec ima. In jaz tako hrepenim po srečnih koncih. Zares, dovolj je bilo sranja, hočem srečne konce. Nasploh v življenju, ne le v nadaljevankah.

Lahko pa rečem, da se mi Twin Peaks tudi zdaj zdi mojstrovina, ki ji ni para, zares ne. Kapo dol.