Čakam rezultate glasovanja na kongresu PS. Itak da nisem v stranki. Niti simpatizerka nisem in na Facebooku jih niti ne bi polajkala. Tako kot ne lajkam več ne SDS, ne Viranta & co ne kakšnega tretjega.  Razlog, zakaj čakam na rezultat, je neznan tudi meni. Kar ne morem se spraviti v posteljo, ne da bi vedela, kaj bo. In kaj bo?

Če bi bila na tekmovanju za mis  in bi me vprašali, česa si želim, bi rekla, da miru. In to bi bila resnica. Čeprav me ni nihče nič vprašal, bom vseeno rekla: Ja, miru si želim. Enostavno ne prebavljam več nobenih poglobljenih političnih debat tipa »kaki lump je ta in ta«. Zakaj? Ker sem razočarana.  Nad vsemi na spisku.

In veste kaj, vsi moji dragi, s katerimi smo se včasih borili za pravo stvar? Tale Alenka mi sploh ni tako napačna. Meni je vseeno, če svoj govor bere z lista, če je nesproščena in če ne zna angleško. Briga me. Ni ravno Birgite Nyborg, ampak se mi zdi, da je v redu babnica.

In zakaj mi je naenkrat v redu? Odgovor enak prejšnjemu. Pojma nimam. Mogoče zato, ker je ženska in ker zadnje čase v glavnem zaupam le še ženskam (pa še to ne vsem).