Eni ljudje enostavno vedo vse. Spoznajo se na vse in se čutijo poklicane za vsakovrstno svetovanje. Vprašanj ne postavljajo, saj že v naprej poznajo vse odgovore. No, postavljajo kvečemu vprašanja tipa:  A tega ne veš? A si neumna? Kako da tega ne veš? A ti to resno?

In jaz zmrznem. Namesto, da bi ugovarjala in jasno povedala svoje mnenje, obstojim kot bi mi muca snedla jezik.

Nekaj podobnega se mi je zgodilo danes, ko sem nič hudega sluteča spregovorila par besed z eno od mam. Spotoma sem ji  povedala, da je naš mali cepljen proti vsemu, tako kot mi je predlagala zdravnica. Še preden sem uspela zajeti zrak, me je zasula z očitki, kako je to neodgovorno, saj vendarle že vsi vemo, kako so cepiva nevarna, in da s cepljenjem zgolj podpiram pogoltne farmacevtske družbe.  In še ene par stvari v tem stilu.

In jaz sem obstala kot lipov bog. Ja, kaj rečem na vse to? Pa sem začela zagovarjati svojo odločitev. Bolj ko sem poslušala, kaj govorim, bolj mi je bilo jasno, da se pravzaprav zagovarjam in da bi rekla malodane karkoli, samo da bi me nehala napadati. In kaj se imam jaz njej zagovarjati? Ko bi si le znala odgovoriti na to vprašanje.

In kaj je pravzaprav s tem cepljenjem?  Nekaj sem se morala odločiti, ne? Eni se odločijo, da svojih otrok ne bodo cepili, jaz sem se odločila, da jih bom.  In vsi mi smo se odločili v dobri veri, da delamo za svoje otroke najbolje. Upam, da sem se odločila prav, zrno dvoma pa bo seveda ostalo.