Pred nekaj dnevi, tedni je spet nekdo do smrti povozil otroka, mladega fanta, ki se je zjutraj vračal domov. Bilo je v vseh časopisih in na spletu. Poznala sem ga, na videz …  

Zakaj za vraga je pri nas pijančevanje tako sprejemljivo? Zakaj se o tem ZARES ne pogovarjamo? Zakaj pivski bratci eden za drugim sedajo v avto? Ker zmorejo? Ker lahko?  Zakaj nas je sram priznati, da naši bližnji vozijo pijani? Zakaj mora biti otroke sram, ker se njihovi starši nalivajo? Zakaj družinski člani ščitijo pijance? Zakaj opozorila v lokalih, da alkota ne točijo vinjenih osebam, skoraj nikjer ne veljajo? Zakaj smo takšni bebci? Zakaj je pri nas biti pijan = biti dobrovoljček?

Med študijem sem kelnarila in ja, tudi sama sem postregla mnogo preveč piva ljudem, ki so potem sedli v avto in šli vija vaja domov. To so bili moji sosedje, družinski očetje, mladi fantje, malo mlajši fantje, in jaz neumno otroče, ki je verjelo, da imajo odrasli prav. Bo že sam presodil, kdaj ima dovolj. Mu pa ja ne bom rekla, da ni prav, da gre pijan v avto. Ne jaz niti dvajset drugih v lokalu mu ni reklo niti besede. No, seveda si niti upala nisem, saj pijani dobrovoljček kaj hitro postane prava zverina, kar je spoznala premnoga kelnarca. Kdo si mu pa upa zameriti? Smo pa komentirali, to pa, in upali, da bo srečno prispel na cilj.

Moj oče ni pil alkohola. Ko sem bila mlajša se mi je zdel totalno zapečkarski in še zdaleč ne tako zabaven kot moji strici, ki so se ga veselo nalivali. So bili pač veseljaki, dobrovoljčki.  Ko sem malo starejša prvič gledala neko debatno oddajo o alkoholizmu, se mi je zdelo, da se to itak dogaja nekje drugje enim čudnim tipom in ne moji dobrovoljni žlahti.

Pri devetnajstih sem se družila, kot je ocenil moj oče, s čudnimi tipi, a so me le ti vedno varno pripeljali domov. Da je moje življenje resno ogroženo, pa sem občutila, ko me je z žura domov peljal lasten bratranec, teta in stric pa sta sedela poleg njega, oba na sprednjem sedežu, pijana kot mambi. Zakaj sem sedla v avto? Ja, ker je peljal bratranec, ne? Ni mi šlo v glavo, da bi bilo lahko kaj narobe, saj je vendar bratranec, čeprav nabasan. Zabavni pa so bili, to pa ja. Kakšne fore so metali ven! Ko smo prispeli na cilj, sem morala obljubiti, da ne bom povedala očetu. Pa sem mu vseeno. Bil je jezen, to se spomnim, da bi jim kaj zatežil, tega pa ne. Saj, kdo se pa dandanes upa komu zameriti, a ne.

In tako jih gledamo, naše drage žlahtnike, sosede, ki so sicer čisto v redu ljudje, a ne, samo malo preveč ga spijejo. Zares so zabavni, pa dobri do svojih domačih, samo včasih malo pregloboko pogledajo v kozarec in takrat je hudo. Pa kaj!

Za vse to sranje smo soodgovorni, ker ga prenašamo.  Pred nedavnim smo šli na eno 60-letnico. Eden od naših se je spravljal na moža, ker ni hotel piti z njim. Češ da zameri, da je cura in podobno. Ta gospod je, da se razume, družinski oče, trije otroci. Kljub temu, da je vedel, da bo mož kmalu sedel v avto in da bodo na zadnjem sedežu tudi OTROCI, je vztrajal in težil s pirom. Hvala bogu neuspešno. Šlo mi je na kozlanje. Tu imam ničelno toleranco.

Pri nas je tako, da je najbolj fajn s pirom v roki razglabljati o tem, kakšne probleme imajo drugi ljudje in kaj bi morali narediti. In dokler so to problemi drugih ljudi, je vse ok.