Potrebujem nekoga, ki mi bo rekel: Vse bo v redu, itak, ne dvomi, jaz vem, da bo itd. Nujno!

Zakaj? Ker mi v vseh teh letih ni uspelo udomačiti občutka varnosti. Strašno izmuzljiv je, ko se mi že zdi, da ga držim, se mi izvije. Zakaj je tako, se ne sprašujem več. Svet je nevaren, tega so me naučili zgodaj (in njih je tega naučil nekdo drug). Bati se je treba velikih psov, tujcev v belih kombijih, revščine, noči, zmajev, hudobnih ljudi in še česa.  Zanimivo, skozi življenje se je to prepričanje potrjevalo s konkretnimi dogodki. Tako pač je.

A to pomeni, da je svet res nevaren? Po moje vseeno ne. Gre samo za prepričanje.

V tem pogledu sem verjetno čustvena vampirka. Zagrabim človeka in ga ne izpustim, dokler mi ne zapolni moje praznine, dokler me ne pomiri in mi ne da tistega, kar bi morala imeti sama. Nocoj je idealna noč za vampirski pohod …

Ampak moram spat, ker me jutri zgodaj čaka delo ...