Veste, kje je Bognarjev jarek? Na obrobju Vrhnike. Nekdo se je prav lepo potrudil, da nas, ki se vsakodnevno vozimo po primorski avtocesti proti Ljubljani, pouči o tem zemljepisnem pojmu. Zato sedaj jaz in še tisoči Slovencev, pa še desettisoči turistov vemo, kje je ta znameniti Bognarjev jarek. Pravite, da ni znamenit? Zakaj pa je potem tako pomembno označen? Prav lepa modra tabla ga označuje.

Ste opazili, koliko različnih tabel, tablic, dodatkov odbojnim ograjam je na naših avtocestah? No, če tega niste opazili, pa gotovo vidite, da vsak dan manj vidite. Ko gledate z avtoceste, namreč. Protihrupne ograje postajajo kot varovalni zid, sedaj že dajejo vtis, da se bodo kmalu spojili vsi odseki ograj skupaj in bomo po avtocesti potovali kot po bob stezi. A jaz bi to zgodbo nadgradila – postavimo še streho, potovali bomo kot po cevi na toboganu, s to razliko, da bomo na suhem. To bo dobra investicija – nobenih prometnih nesreč zaradi vremena, nobenega pluženja, nobenih zastojev. To, da Slovenijo reklamiramo kot zeleno deželo, da se ponašamo s prečudovito naravo in krajino v reklamnih spotih, pač ni omembe vredno. Važno, da imamo ograje, ki preprečujejo, da bi turiste zamikalo zaviti z avtoceste proti pravljičnemu griču, ki bi ga zagledal ob poti. Bolje, da se do konca avtoceste peljejo, kot bi imeli plašnice na očeh in da jih potem po zadnjih nekaj poskočnih kilometrih »izpljunemo« na Hrvaško. Kajti ti zadnji kilometri so res poskočni, saj če imamo denar za ograje, ga pač zmanjka za popravilo ostalih cest.

Kdo vse služi z avtocesto? Saj sedaj menda že vemo, da družbe, ki jo upravlja, nikakor ne smemo prodati, ker … zakaj že? A ja, zato, ker se potem najbrž ne bo dalo z njeno pomočjo zlobirati bajnih poslov morebitnim slikopleskarjem, ki bi notranjost protihrupnih ograj lahko pobarvali v mavričnih barvah, pa informacijskim genijem, ki bi ponovno izumili sitem za cestninjenje, pa proizvajalcem gradbene mehanizacije, ki bi za en rezervni del zaračunali nekajkratno tržno ceno, pa izdelovalcem prometnih znakov in označevalnih tabel, pa…

Ne, avtocesta mora biti državna, pa pika! To je nacionalni interes! To je naš bankomat. Ali pralni stroj? Hm…

Telekom

Ne, Telekoma pa ne smemo prodati. Ker je nadvse nujen za obrambo države. Vitalni interesi države so zaradi morebitne prodaje te naše telefonske centrale izjemno ogroženi. Aha – kateri pa so ti vitalni interesi? To, da imamo svoj nadzor nad telefonskim prometom? Me prav zanima, kdo še verjame pravljici, da se lahko znotraj »svojega« skrije in da ga »big brother« ne bo našel. In prav vseeno mi je, ali mi prisluškujete preko domačega ali pa preko tujega operaterja, v vsakem primeru moram to plačati. Sicer pa – saj imamo še rezervne komunikacijske sisteme: poljski telefon, kurirske zveze…

Samo da obudimo spomin – nekoč je bil PTT: pošta, telegraf, telefon. Na celem ozemlju nekdanje SFRJ. In iz telefona je nastal Telekom. Kako pa gre ta zgodba naprej? Kaj je s Telekomom v državah bivše SFRJ, kdo so lastniki delnic v teh državah? Hm…

Samo pomislite, če prodamo Telekom, bo celotna javna uprava nenadoma ostala brez komunikacijskih povezav. Ker je bil Telekom kot dvorni dobavitelj vedno v prednosti pri sklepanju pogodb z državo. Ker je imel vse informacije in kdor ima informacije, ima moč. In denar.

Ne, Telekom mora biti državni in pika! To je nacionalni interes! To je naš bankomat. Ali pralni stroj? Hm…

Hotel

Ne da mi miru, da se ne bi spotaknila ob zadnji vik in krik in jok in stok okrog prodaje hotelov. Ker jih vendar ne smemo prodati, saj stojijo na slovenskem ozemlju! Ja, zato jih ne smemo prodati. Če jih kupi Rus, jih bo gotovo iztrgal s tega našega prelepega koščka raja na zemlji, ki sem ga omenjala na začetku članka, in odnesel bo tako hotel kot tisto posvečeno zemljo iz Slovenije in za njim bo ostalo neskončno brezno, da se bo skozenj videlo na drugo stran Zemlje, prav tja do Nove Zelandije.

Aja, pa osebje bo govorilo v tujem jeziku, ker nimamo zakonodaje, ki bi v Sloveniji prav zaščitila slovenski jezik. Pa vodstvo hotela bo moralo upravljati hotel tako, da bo prinašal dobiček. Pa nikakor se ne bo dalo denarnega toka preusmeriti.

Ne, hotel je pač nacionalni interes. Mora biti. To je vendar naš bankomat. Ali pralni stroj? Hm…

Obubožano ljudstvo

Obubožano ljudstvo v Sloveniji je nacionalni interes in ga ne bomo prodali. Zanj mora skrbeti država. Ups, ne, to pa se na da. Luka Mesec je prišel do spoznanja, da država tokrat nima denarja, da bi ljudem plačala položnice, naj kar upniki sami odpišejo dolgove revežem. Ker za ljudi, za rajo, za to hitro pokvarljivo blago pa država nima denarja. Ker ljudje niso nacionalni interes. Ker so ceste, kamenje, žičke, hotelske postelje nacionalni interes. Ker nosijo denar. Seveda ne raji, ki je vedno bolj revna, nosijo ga tistim, ki imajo roke v naših denarnicah. Ali poetično povedano, ki uporabljajo državne firme za svoj bankomat, kot je lepo povedala Ljudmila Novak. Ali pa za pralni stroj…

Ljudstvo, ki je obubožano, ki je že skoraj resignirano, ki slepo ljubi to domovino, ki vanjo verjame, ki hodi vsak dan na delo, čeprav že mesece ne dobi plačila, tako ljudstvo pač ne sme biti nacionalni interes…

No torej, odkrili smo, česa ne smemo in kaj lahko prodamo. Nacionalnega interesa pač ne bomo prodajali. Torej?!

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.