Zakaj? Zato, ker ga postavljavci ne postavljajo z iskrenim namenom! Ker s spomenikom poskušajo še enkrat prikriti bolečino in solze, ki še niso bile do konca izjokane.

Že pred dvema letoma sem nasprotovala postavitvi tega spomenika, ker je bila beseda sprava zlorabljena. Danes sem o absurdnosti tega spomenika še bolj prepričana.

Po Sloveniji je raztresenih petnajst tisoč nevidnih spomenikov žrtvam vojn! Petnajst tisoč ljudi, večina naših prednikov, leži pobitih, umorjenih pod našimi nogami. In del naših politikov in njihovih simpatizerjev trdi (še vedno!), da zgodovina ni pomembna in da moramo gledati naprej, in da moramo biti zaskrbljeni zaradi prodaje NKBM in Grčije in lačnih slovenskih otrok.

Kakšno sprenevedanje in licemerstvo! V trenutku, ko zmanjka argumentov za nasprotovanje zakonu, ki bi registriral – kar pomeni: javno priznal – vse grobove naših očetov in mater, privlečejo na dan lačne otroke, socialne probleme in revne upokojence. Razmišljam o tem, kdaj jim bo končno začelo presedati, da se morajo pretvarjati in zanikati, da človek potrebuje tla, da stoji. Da se lebdeti ne da. Da brez preteklosti ni sedanjosti, kaj šele prihodnosti. Da moraš imeti za seboj pospravljeno, razčiščeno, če hočeš svobodno zadihati. Da človekova duša potrebuje pomiritev.

Ogledala sem si okroglo mizo o predlogu Zakona o prikritih grobiščih in dostojnem pokopu. Po eni strani sem bila zadovoljna, ker nasprotniki zakona nimajo nobenega tehtnega argumenta, s katerim bi zakonu nasprotovali. Po drugi strani pa sem zelo razočarana, ker je bil pogovor odsev dejanskosti naše politike. V Sloveniji je še petnajst tisoč nepokopanih ljudi, od teh večino umorjenih. O tem do nedavnega nismo vedeli nič. Popolnoma nič. V nobeni zgodovinski knjigi to ni zapisano. Nekateri politiki pa še kar trdijo, da so zgodovinske knjige že napisane in da so enoznačne. Ali se sploh zavedajo kontradiktornosti izrečenih besed? Kot bi rekli, da je zgodovina veda, ki se ukvarja s sedanjostjo. Ker smo namreč preteklost že vso raziskali in jo zapisali v zgodovinske knjige.

Še takih nesmislov smo lahko slišali. Na primer, da je bil narodno osvobodilni boj eno najsvetlejših obdobij v zgodovini slovenskega naroda. Pa da je razlika med fašizmom in komunizmom v tem, da smo v komunizmu lahko govorili slovensko, pod fašizmom pa ne. Najraje bi umaknili polpreteklo zgodovino in njene grehe! Torej – živeli bi samo danes, preteklost, ki se je še spominjamo, in v kateri smo naredili veliko slabega in hudega, pa bi umaknili. Ohranili bi si nekaj spomenikov iz zelo daljne preteklosti, na primer iz šestega stoletja, o vsem drugem pa ne bi niti razmišljali, kaj šele govorili. V kakšen totalitarizem sedaj korakamo?! To je hujše kot enoumje. To je naiven poskus upravljanja z idejo, humanizmom, filozofijo.

In za povrh še nežen vzdih mladega politika, ki si želi, da nove generacije ne bi poslušale svojih mentorjev!

Ah, kaj sem sploh pričakovala od ljudi, ki mrtve imenujejo »preminuli ljudje«! Ki jim je očitno smrt tabu, ali morda celo ideološka tema. Ali pa se za vsem skriva nekaj večjega – bojazen, da bi izjokane solze dokončno opogumile jokajoče. Kajti prej ali slej pride vsa resnica na dan …

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.