17. maj 2015, ob 20:00 (posodobljeno: 18. maj 2015, ob 06:59)

Z nekdanjim legendarnim poslancem SDS Ivom Hvalico smo se dobili, potem ko se je vrnil z vsakodnevnega pohoda na hrib Škabrijel. Naključje je hotelo, da bo praznoval rojstni dan prav na dan, ko bo izšel Reporter z intervjujem. Vedno večji delež volivcev, ki ne vedo, koga naj volijo, ni zanj le trnek z vabo, to je velika riba, ki jo vržeš v vodo, da bi jo zagrabila še večja od nje. Umetnost politike je zanj to, kako seči v center in čezenj.

Naj vam izročim darilo, ki ga namenjamo tudi našim naročnikom.

Hvala! Ponatis Novega razreda Milana Đilasa. Knjigo sem sicer že prebral.

Ta ponatis?

Ne, izvirnik. V zaporu, ki je bil kakih dvesto metrov od tu, sem leta 1965 preživel dva meseca. Bil sem soudeležen v prometni nesreči in kot sopotnik na zadnjem sedežu obsojen, ker sem vozniku, ki pa ni bil obsojen (bil je brat predsednika okrajnega predsednika SZDL), pomagal v garažo skriti avto. A to je bil zgolj izgovor. Kot sem izvedel pozneje, so me vzeli v precep zaradi besed, ki sem jih namenil Titu, potem ko je domačin v Kanalu, neki vaški posebnež, pljunil na maršalovo sliko. Prve tri tedne sem prebil v celici z morilcem neke ženske iz Idrije. Ko sem prišel iz nje, sem brž povprašal, če bi lahko dobil kaj za branje. In glej, na polici sem staknil knjigo Milovana Đilasa Novi razred. Pozabili so jo umakniti. Pregrizel sem se skozi ne ravno najbolj prijetno branje. Vztrajal sem, ker me je politika že takrat zanimala, avtor pa je veljal za disidenta. Ko sem jo vrnil upravniku zapora, bil je tudi knjižničar, sem ga pobaral, kaj pri njem dela Đilas. Kje sem staknil to knjigo, je vzrojil, jaz pa sem mu odvrnil, da kar pri njem. Zabičal mi je, naj tega nikomur ne povem, sicer bom še bolj nastradal. Ko sem bil spet zunaj, sem nalašč dejal šefu Udbe v Novi Gorici, stricu Igorja Bavčarja, naj pogledajo, s čim ves se ponašajo v knjižnici zapora – tudi z Đilasom. Postal je rdeč, jaz pa sem ga potolažil, da je knjigo upravnik gotovo že vrgel v ogenj. Vsakič, ko jo bom vzel v roke, se bom spomnil na zapor.

V tiskani izdaji in v Trafiki za tablične računalnike Hvalica razloži, zakaj izstopa iz SDS ni nikdar obžaloval; razmišlja, ali bi s svojo kandidaturo na zadnjih volitvah lahko rešil SLS; pove, zakaj v Sloveniji na desnici manjka voditeljev; analizira Mira Cerarja in izpostavi pomanjkljivosti Mira Cerarja; se spominja, kako je bil Pahor presrečen, ko mu je Janša podaril socialdemokratsko ime stranke.