Skrbi me, ker se zaradi strahu pred resnico odklanja dialog, opozarja Peter Sušnik, predsednik Nove slovenske zaveze

Kaj za vas pomeni Kočevski rog?

Kočevski rog je metafora za vsa naša morišča, kjer se je revolucija izkazala v vsej svoji peklenski ubijalski moči. Pomeni vse tisto, kar je po vsej Sloveniji očem odmaknjeno, spominu in zavesti načrtno prikrito. To je kraj spomina, moral bi biti kraj premišljevanja o tem, kako je mogoče, da se je kaj takega sploh zgodilo.

 V Novi slovenski zavezi (NSZ) se ne strinjate z razlagami, da je bila 8. junija 1990 spravna slovesnost. Zakaj?

Že takrat je bilo jasno napisano, da gre za žalno slovesnost. Spravni pridevnik so prilepili krogi okoli Milana Kučana, ki je v svoj govor zvijačno in diletantsko pripeljal pojem »sprave z mrtvimi« ter dogmo o več resnicah. Gre za najbolj podlo dejanje, saj žrtvam umora na njihovem grobu razlagaš o neobsodbi morilcev. Tako je bil storjen prvi korak k opredelitvi sprave kot možne, a le na osnovi ohranitve moralne, pravne in zgodovinske brezmadežnosti revolucije. Od tam naprej so vsi koraki nepotrebni, saj je pot napačna.

Ljubljanski nadškof metropolit Alojzij Šuštar je v tej žalni slovesnosti videl priložnost za izkazovanje sobivanja, ki ne bi ostala brez sledi. Kako gledate nanjo? Prvo slovesnost pravzaprav ni pripravila NSZ. Drži?

Vsi se lahko spomnimo, da je bil čas te slovesnosti hkrati čas prizadevanj za enotnost naroda zaradi najvišjega cilja: državnosti in samostojnosti. Ta vtis je na demokratične sile (in seveda Cerkev) vplival tako močno, da so podredile vse pomisleke temu. Nasprotno pa je šlo pri sestopljenih komunistih in njihovih naslednikih vedno najprej za zaščito revolucije. Temu so podredili borbo proti okupatorju in to je bilo najprej v njihovih ciljih ob osamosvajanju. Zanje je bila odločitev za samostojnost pragmatično sledenje večinskemu prepričanju naroda in ne srčna želja, pri kateri bi našli smisel svojega dela.

Imate prav. NSZ ni bila organizator prve slovesnosti, saj je bil primat Cerkve na strani »izdajalcev« v interesu Kučanovega klana, kakor je zdaj povsem odkrito napisal Zdenko Roter. Tako smo z dobrimi nameni padli v ukano.

Ali na slovesnost posebej vabite politike? Spomnim se, da je premier Borut Pahor uredil svoj prisotnost po ljubljanskem nadškofu.

Vabila so splošna in dana vsem čutečim z Rogom. Politikov ne vabimo, obveščamo pa. Njihova odločitev je, kako se bodo odzvali. Nekateri se udeležijo redno, drugi se niso še nikoli. Načrtno pa se ogibamo vabljenju državnih predstavnikov, saj je občutek, da ne gre za iskrenost, ampak za nabiranje političnih točk. Težko namreč verjamemo, da je možno biti v Dražgošah in v Kočevskem rogu ali na Teharjah z enako iskrenostjo. Nekje se mora ta blef končati, in prav je, da se vsak odloči med mitologijo in resnico ter se nato načelno drži svoje usmeritve. Priti v Kočevski rog pomeni, da se zavedaš zla, ki mu je boter. Težko se je udeležiti slavja v čast istemu zlu v režiji borcev z rdečimi zvezdami, pri tem pa se sklicevati na službeno dolžnost enakopravne obravnave. To so stvari, ki zahtevajo osebni odnos, ne službeno opravilo.

Tudi na posvetu ob 70. obletnici konca druge svetovne vojne v prostorih državnega sveta ste se sklicevali na dialog. »Ko bomo prišlo do iskrenega pogovora, bo nastopila sprava,« ste dejali. Kakšne so vaše izkušnje z dialogom, odkar vodite NSZ?

Počasi zori spoznanje, predvsem mlajših, da je nejasnosti toliko, da ne moreš spregledati očitnih vprašanj in potešiti osnovne človeške radovednosti. S tem se dialog začenja. Če pa sprašujete po dialogu z živečimi nosilci revolucije: ga ni. Tudi pričakujem ga ne. Dokler je mogoče z močjo izobraževanja in medijev manipulirati, toliko časa stereotipi ne potrebujejo kritične presoje. Še vedno velja, da z izdajalci ne more biti dialoga. Psovke letijo na izobražence, ki se drznejo prikazati in raziskovati neznane zadeve iz obdobja od 1941 do 1990, a nihče izmed »prave« stroke se ne upa soočiti z argumenti in povedati, kje naše ugotovitve strokovno ne držijo. Zatečejo se k politični kvalifikaciji. Tudi politično debato sprejemamo, a najprej o vprašanju, ali je bila revolucija za Slovenijo dobra in privrženosti vredna? Ko bomo to razčistili, bomo lahko kvalificirali akterje na eni in drugi strani. Težko je reči »revolucija je bila slaba«, a hkrati za izdajalce označiti vse, ki so se ji uprli. Tu pa je jedro problema, saj bi se nekateri vedno pogovarjali le o domobranski prisegi in kolaboraciji, ne pa o vzrokih za nastanek domobranstva. Razumevanje vzrokov pa je bistveno. Kot sem pozval že večkrat: roke naj dvigne tisti, ki iskreno misli, da so slovenski kmečki fantje s srcem prijeli za nemško orodje, da bi izvedli Hitlerjev program. Nisem še videl dvignjene roke.

Je bilo soočenje s sekretarjem borčevske organizacije v režiji predsednika republike v prostorih Zavoda sv. Stanislava korak v smer iskrenega dialoga?

Bil je dialog, iskren ali ne. Od takrat velja izjava te organizacije, da se z nami ne mislijo več javno pogovarjati. Ko se dialog konča, nastopi totalitarizem. Skrbi me, ker se zaradi strahu pred resnico odklanja dialog. A gre za odnos med mogočno organizacijo borcev, dobro finančno preskrbljeno in politično večinsko podprto, ter NSZ, šibkim društvom, ki razen moralne podpore nima veliko. S svojo tradicijo bi morali borci bolj samozavestno vstopati v dialog in soočanje z našimi dokazi in argumenti. Razen, če tudi sami vedo, da resničnost ni njihov zaveznik.

Prejšnjo soboto ste vodili sprevod slovenskih spominskih križev na Kongresnem trgu? »Mi strahu ne poznamo več,« so odmevale vaše besede. Dobivate grožnje?

Take in drugačne. Saj ni več treba groziti s smrtjo ali nasiljem. Ljudje potrebujemo samozavest in moč, da se znebimo občutka, da je naše mesto med drugorazrednimi. Ko bomo nehali prositi za enakopravnost tiste, ki nas gledajo z viška, bomo to enakopravnost dobili.

Več v tiskani izdaji in v Trafiki za tablične računalnike.