S sklicevanjem na človekove pravice enih ni mogoče površno ali celo politikantsko pretentati ustave in pravice do referenduma drugih. V hudo nestrpnem pričakovanju razsodbe ustavnega sodišča glede dopustnosti referenduma o zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ni manjkalo opozarjanja na novo ustavno ureditev referenduma. Jasno, ni ga mogoče razpisati o zakonu, če se z njim odpravlja prejšnje neustavno stanje. Vendar v primeru sprememb zakona o zakonski zvezi ni šlo le in predvsem za odpravljanje neustavnosti (glede nekaterih pravic istospolnih parov v zakonu o registraciji istospolnih skupnosti), kot so jo državnemu zboru že pred mnogimi leti zaukazali sodniki na Beethovnovi. Večina poslancev je že drugič in še radikalneje namesto popravljanja tega zakona posegla v sistemski zakon, ki ureja družinska razmerja – vpeljala je nov zakonski in družinski red.
Referendum je ustavna kategorija. Ko je s štiri proti pet z družinskim zakonikom pred ustavnim sodiščem zaradi referenduma izgubil takratni minister Ivan Svetlik, je dejal, da so ustavni sodniki politične pravice postavili nad osebne in socialne. Mar politične pravice niso človekove pravice? Zaradi tega so tudi neprimerne izjave varuhinje človekovih pravic (gotovo pozna dozdajšnje odločbe ustavnega sodišča), da o odpravi neustavnega stanja glede človekovih pravic ne bi smeli odločati na referendumu. O tem bodo s tehtanjem med več pravicami (tudi otrok) opravili sodniki sami, če se jim bo to zdelo potrebno.
Družinska zakonodaja je bila civilizacijsko obrnjena na glavo brez odprte, široke razprave, na koncu s preglasovanjem. Posledica tega je bilo le v nekaj dneh zbranih 40.000 podpisov za referendum. Stranka modernega centra je volivcem zagotavljala, da mimo demokratičnega konsenza ne bo na silo spreminjala družinske zakonodaje. Obljub se ni držala, tudi zato je referendum legitimen.
Oct 05, 2015