Več kot dve trenzicijski desetletji smo bili lahko priča bančnemu delovanju, ki je preraslo »normalne« okvire in zakrivilo bančno luknjo v vrednosti več milijard evrov. Naloga davkoplačevalcev je, da zapolni to luknjo, ki je nastala z nepreglednostjo, skorumpiranostjo in množico že vnaprej odpisanih kreditnih linij, ki so jih ponekod podeljevali po prijateljskih, spet drugod po političnih vezah.

Mediji so s svojimi zapisi analizirali zgolj največje primere, a vendar obstaja nepregledna množica mnjših primerov, ki so soustvarili realnost, v kateri bomo morali še desetletja plačevati za bogatenje tistih, ki so bili pri koritu.

Z bogatenjem posameznikov seveda ni nič narobe, zelo pa je narobe, da moramo luknjo, nastalo zaradi intrig in prevar, plačevati navadni državljani. Zato bomo nadaljevali z objavljanjem manjših, medijsko nezapisanih dogodkov in zgodb.

Denar leti

Pred manj kot mesecem smo lahko brali, kako so delničarji Aerodroma Ljubljana pred kratkim prižgali rdečo luč novemu potniškemu terminalu in s tem ustavili megalomansko razširitev letališča. Verjetno niso slutili, da so hkrati pokopali načrte zasebnih vlagateljev, ki so hoteli tik ob njem postaviti nekaj deset milijonov evrov vreden projekt – ekonomsko-poslovno cono Brnik.

Verjetno gre za novo nasedlo posojilno zgodbo, v kateri bo največ izgubila Factor banka. Banka, katere sanacija in likvidacija bosta davkoplačevalce stali več kot četrt milijarde evrov, je bila namreč financerka tega zasebnega projekta. Skrivnostni investitor, ljubljansko podjetje Trgovina in finance ZPS, si je pri Factor banki izposodil več kot osem milijonov evrov, posojila pa zavaroval z več kot desetimi hektarji stavbnih zemljišč, na katerih se danes razrašča gozd.

Tako je malo podjetje z le nekaj sto tisoč lastnih sredstev pri Factor banki najelo najmanj dve posojili, prvo v vrednosti 4,6 milijona evrov in drugo v višini štiri milijone evrov. Skupno torej 8,6 milijona evrov! Sicer že pokojni Bele, takratni direktor podjetja Trgovina in finance ZPS, si je poslovnem svetu ustvaril ime kot direktor obrtne zadruge Fining. Ta se je v 90. letih, v času osamosvojitve, ukvarjala s finančnim inženiringom, med drugim z izterjavo terjatev in s »svetovanjem pri reševanju finančnih problemov«.

V tistem času je skupaj z Borisom Miklavčičem, Borisom Milevojem, Stankom Glavanom in Borisom Pesjakom ustanovil tudi podjetje Factor Leasing. No, Stanko Glavan, nekdanji sodelavec Beleta, je vodil Factor banko ravno v času, ko je mikropodjetje pridobilo več kot 8 milijonov evrov posojila. Povedano drugače, Bele je milijonsko posojilo dobil pri banki, ki jo je vodil njegov nekdanji poslovni partner.

Glede na to, da Beletovo podjetje nima blokiranih računov, izredna uprava Factor banke verjetno (še) ni sprožila postopka izvršbe. Vrednost zemljišč, s katerimi ima banka zavarovane terjatve do podjetja, sicer po podatkih Gursa znaša le nekaj sto tisoč evrov, tako da dosegajo kvečjemu nekaj odstotkov vrednosti posojil.

Kaj bodo v Factor banki storili s posojilom, ostaja neznanka, imajo pa več možnosti. Zemljišča lahko zasežejo in prodajo, podjetje Finance in trgovina ZPS pa pošljejo v stečaj. Izključena ni niti (poceni) prodaja terjatev, ki z obrestmi presegajo 11 milijonov evrov, nekomu tretjemu.

Poanta zgodbe je enostavna, imeti »prijatelje« na pravih mestih. A vendar, prijateljstva plačujemo davkoplačevalci!

Banke – bankomati elit!

Podobna zgodba, ki še ni tako raziskana, je zgodba o Stojanu Petriču in prijateljih, ki so ravno tako prek bank prišli do večmilijonskih zaslužkov, banke pa do izgube sredstev, ki ki jih moramo dokapitalizirati davkoplačevalci. Izgube banke so na naših plečih. Dobički v žepih posameznikov!

Poglejmo zgodbo pobliže. Stojan Petrič, eden izmed 100 najbogatejših Slovencev, nekdanji nadzornik NLB ter eden izmed (gospodarskih) prišepetovalcev Alenki Bratušek, je z ekipo 6 najbližjih sodelavcev solastnik podjetja FI d.o.o., ki je hkrati solastnik družbe Kolektor. Konec aprila 2001 se odločijo prodati vsak po 1,43% družbe Abanki Vipa (skupaj torej 10% FI-ja), ki ga le ta leta 2003 proda hčerinskemu podjetju Avip. Krog se prične sklepati leta 2005 s pripojitvijo hčerinskega Avip Abanki Vipa, vendar je vrednost posla začuda le 1,1 milijona evrov.

Hčerinsko podjetje Abanke (Avip) je torej v letu 2004 oblikovala za 2,1 milijona € popravka vrednosti vrednotenja. Navzdol, seveda.

Sledite? Zgodba postaja zanimiva.

Le nekaj mesecev kasneje (julija 2004) Petrič in ekipa prodajo še vsak po 2,14% družbe FI Abanki Vipa, kar skupno predstavlja 15% delnic podjetja. 

Pomislili bi, da se želijo znebiti papirjev, katerih vrednost pada.

Vendar pride na vrsto preobrat. Že 3 mesece kasneje – oktobra 2014 – le te odkupijo nazaj, cena prodaje in odkupa ostaja skrivnost, vendar nihče ne dvomi, da so s poslom pošteno zaslužili.

Istega meseca prodajo še preostanek deleža (2,14% vsak) in to skoraj istočasno kot so od Abanke odkupili nazaj 2,14%. Tudi tu cena ostaja skrivnost.

A to še ni vrhunec zgodbe. Vse transakcije, povezane z Abanko Vipa so se dogajale v času, ko je bil Petrič (oz. Florjančič – mož njegove hčerke) član nadzornega sveta Abanke Vipa! Poleg tega je bila družba FMR, katere predsednik je Petrič, tretji največji lastnik te banke!

Povedano drugače, podjetje, čigar (so)lastnik je Stojan Petrič, proda deleže banki, kjer je Stojan Petrič član nadzornega sveta. Banka zniža vrednost delnic in isti gospod jih odkupi nazaj. Ter pošteno zasluži. 

Izgube pa plačujemo davkoplačevalci.