Ko so se pred nekaj tedni v medijih pričele pojavljati posamezne zgodbe o malverzacijah, neravilnostih in – morebiti celo – kaznivih dejanjih, ki spremljajo prodajo NKBM, je del medijskega prostora reagiral pričakovano ter informacijam pripisal »protiprivatizacijski« okvir. Slovenija se je tako spet, kot že v preteklosti, razdelila na dva pola: tistega, ki prodajo brezpogojno podpira in tistega, ki le tej apriori nasprotuje. Vsebina je zopet postala talka medijskega prostora.

Vprašanje namreč ni »prodati ali ne«, vprašanje je »na kakšen način prodati« našo drugo največjo banko. Že dejstvo, da v »prosti« prodaji iz postopka izključimo 2/3 svetovnega kapitala (ciljamo predvsem na Rusijo, Kitajsko, Indijo ...), je s stališča doseganja maksmalne cene seveda nesprejemljivo. A prodati moramo »za vsako ceno«. Tudi za ceno, ki so jo s svojimi nestrokovnimi stresnimi testi sooblikovali v ECB. Za kar se je – dokaj neuspešno – včeraj zagovarjal tudi prvi slovenski bančnik, dr. Jazbec. Zakaj so morali biti stersni testi tako slabi? »Catch se skriva v prepolovitvi nakupne ponudbe za NKBM takoj po objavi stresnih testov, na drugi strani pa v zahtevi ECB in EK, da Slovenija dokapitalizirane banke po hitrem postopku proda. Drugače rečeno, ECB nekomu dela veliko uslugo. Nekomu, ki bo zdaj plačal za pol manj, dobil pa (pre)močno dokapitalizirano banko.« Tako v svojem blogu nekdanji minister J.P.Damijan. (vir: http://damijan.org/2014/11/12/zakaj-so-morali-stresni-testi-biti-tako-slabi/)

Povsem potiho in brez kakršnihkoli konsekvenc je odjeknila tudi novica, ki sta jo odprili Finance in POP TV, o dvojni vlogi Lazard Freres v prodajnem postopku NKBM, ki nastopa tako v vlogi pogajalca pri prodaji ter kupca (kot solastnik madžarskega sklada OTP)???!!! Čigav interes v tem primeru zasleduje Lazard, interes prodajalca (najvišja cena) ali kupca? Ne pozabimo, Lazard je solastnik kupca, zato je vprašanje bolj retorične narave. Kako na to gleda uprava NKBM, kjer se govori, da Hauc že več mesecev ne stopi v pisarno (bojda je bolan)? Ne vemo, lahko le sklepamo, da so v ozadju dogovori, ki bi upravi zagotovili preživetje »za vsako ceno«. Ceno, ki jo bomo plačali davkoplačevalci.

 Torej, komu ustreza scenarij, ki bo davkoplačevalce stal več kot 150 milijonov evrov (kar je razlika med ponudbo in »realno« ceno banke)? In za koga dela uprava s Haucem na čelu, ki je namenoma posredovala nerealne podatke ECB-ju in tako sovplivala na smešno nizko ponudbo, ki je delno tudi posledica nestrokovnih prenosov terjatev na DUTB, o čemer so prav tako že poročali slovenski mediji?

Zahtevajmo realno ceno. S cca 600 milijoni »slabih kreditov«, ki bi, preneseni na DUTB veljali vsaj 300 milijonov, je ponudba pod tem zneskom smešna in žaljiva, da ne zapišemo kaj hujšega. To ve uprava banke s Haucom na čelu, pa vendar molči, s čimer nase prevzemajo breme natega slovenskih davkoplačevalcev.