Kaj nas je pripeljalo v tako globoko dolžniško krizo? Kje je nastala vsa ta luknja? To se sprašujejo ljudje, ko poslušajo o milijardah, ki so kakor izginile, izpuhtele v zrak.

V medijih lahko sledite številnim velikim zgodbam, precej manj pa boste zasledili o vrsti majhnih primerov. Ti so se nakopičili, a so posamezno premajhni, da bi dosegli medijsko pozornost. A ravno množica t.i. manjših primerov je Slovenijo pripeljala do točke, ko je suverenost države pod vprašajem. Zato je pomembno, da javnost izve tudi za te!

Med mnogimi primeri oškodovanja so mediji veliko pozornost posvetili managerskim odkupom ali MBO.

To je sicer v razvitem svetu povsem legitimna in tudi zaželena oblika lastništva podjetij, saj managerji potem skrbijo za podjetje bolje, kot če so le najeti za vodenje. Toda to velja za razviti svet.

Pri nas ste lahko v medijih zasledili precej zgodb. Od medijsko izjemno razvpitega odkupa Pivovarne Laško, do najbolj aktualne zgodbe ACH. Bistvo pa je vmes, med vsemi temi zgodbami.

Ključ je v vrsti majhnih primerov, ki jih mediji še niso prikazali. Prav niz “malenkosti” težkih po nekaj milijonov je na koncu doseglo tako globoko luknjo, ki jo bomo še leta in leta krpali davkoplačevalci.

Zato bi bilo pomembno, da začnemo razkrivati tudi vse te ostale manjše zgodbe. Če tega ne bomo naredili, bo bistvo problema ostalo skrito. Bistvo pa je v praksi, ki je bila redna. In veliki primeri odstopajo le po višini zneskov, vendar so del zgodbe, v kateri je sodelovalo na stotine in stotine ljudi.

Če teh zgodb ne bomo razgalili, bo problem ostal. Ostala bo praksa in ostali bodo ljudje, ki so jo izvajali.

Kako so se izvajali managerski odkupi po slovensko?

Verjetno je tudi v Sloveniji kak primer, kjer je bil managerski odkup izpeljan tako kot v razvitem svetu, a so taki primeri v manjšini. Večina odkupov po slovensko ima sistemsko napako. Managerji niso imeli denarja za odkup, temveč so le-te izvajali s prazno denarnico in krediti, za katere je bilo edino kritje prav lastništvo podjetij.

In kaj se je dogajalo potem? Managerji so izčrpavali podjetje ali zaposlene, da so pokrivali svoj nakup. In dokler smo plavali na valu konjukture, je bilo vse v redu. Ko pa je nastopila kriza in se je razgalilo pravo stanje, je počilo.

Od nacionalnega interesa do bančne luknje

Ko je Pivovarna Laško v »pivovarski vojni« premagala belgijski Interbrew in združila slovensko industrijo pijač (Radenska, Fructal, Union), je družba postala sinonim za nacionalni interes, ki je, kot lahko z varne razdalje ocenimo danes, davkoplačevalce stal milijarde, Pivovarno Laško ter celotno industrijo pijač pa služb ter razvoja.

Lastninjenje Pivovarne Laško d.d. se je začelo kmalu po tem, ko je Boško Šrot leta 2005 postal direktor družbe, prevzem pa ima vse značilnosti, ki jih lahko opazimo tudi pri manjših, »zgolj« milijonskih odkupih: izjemno zapleteno verigo medsebojnih lastništev (hobotnica), podporo politike ter posojila, ki jih prek dividendne politike in slabih posojil izplačuje prevzeto podjetje.

Mreža podjetij, ki so »prevzemala« pivovarja (za vsemi je lastniško stal Boško Šrot) je izjemno zapletena in predmet več preiskav, ki bodo epilog dočakale na sodišču. Šlo je takole: Šrot je bil 50-odstotni lastnik Atke Prima d.o.o., ta pa je bila 100-odstotna lastnica družbe Kolonel d.o.o. (pozneje se je družba preoblikovala v d.d.). Ta je z 78-odstotnim deležem obvladoval družbo Center Naložbe d.d., ki je bila 71-odstotni lastnik družbe Infond holding d.d., ta pa okoli 53-odstotna lastnica Pivovarne Laško d.d.

Kot pri mnogih ostalih managerskih odkupih podjetij iz malhe »nacionalnega interesa«, se je tudi odkup pivovarne plačal z denarjem podjetja, ki je bilo predmet odkupa. Ker je bilo v skupini Laško zbranih več (nekdaj) uspešnih pijačarskih podjetij, so nastradali tudi ostali (o tožbi Fructala -> http://www.siol.net/novice/crna_kronika). Družbe so morale (o tem bo sicer še odločalo sodiše) posojati denar podjetjem v lasti Boška Šrota, škodljiva posojila samemu sebi pa je zapovedoval kar Šrot sam. Krog je bil tako sklenjen, denar je potoval iz zdravih jeder proti posameznikom, ki so z malim vložkom pridobili ogromno lastništvo.

Fructal je danes v srbski lasti, produktivnost je na nižjem nivoju, kot pri konkurenci, nadaljujejo pa se tudi odpuščanja delavcev.

Modus operandi slovenskih managerjev

Če je odkup Pivovarne Laško ena najbolj razvpitih zgodb »domačijskega kapitalizma«, pa je primer odkupa in lastniških mahinacij okoli družbe ACH trenutno najbolj medijsko pokrivana zgodba. Pet let po začetku krize je namreč jasno, da se ekipa vodilnih managerjev z nekdanjim predsednikom Državnega zbora Hermanom Rigelnikom na čelu poslužuje identičnih metod, kot pred njim Šrot, Bavčar in še mnogi drugi, ki jih medijski linč (še) ni dočakal.

Spomnimo. Že leta 2005 Rigelnik in skupina vodilnih managerjev prek podjetja Protej izvede managerski odkup družbe ACH, denar za nakup pa dobi – kot je bilo to v navadi – pri državni NLB z zastavo deležev kupljenega podjetja.

A gospodarske razmere so se spremenile in denarja za odplačilo kreditov je bilo vse manj. Edini način za rešitev lastnikov pa je postalo izčrpavanje podjetja, kar kaže dividendna politika ACH. Če so se dividende do leta 2008 gibale v »normalnih okvirih« (tako časnik Finance), pa so leta 2008 poletele v nebo. Takrat so si managerji izplačali kar 14,3 mio evrov! Tudi v naslednjih letih so bile dividende Proteju prav tako nadpovprečno visoke glede na predkrizno obdobje, saj so se gibale med 6 in 8 milijoni evrov. Tako izgleda odplačevanje kreditov na račun matičnega podjetja v praksi.

A zgodba se še vedno zapleta, ACH ima trenutno 129 mio evrov posojil in le dobra volja bank (dobre povezave?) jih rešuje pred propadom. Managerji so si letošnje dividende izplačali kar v obliki deleža v podjetju Adria Mobil, zdravega jedra ACH, ter tako podjetje, ki je v svetovni špici, dodatno obremenili in onemogočili njegov razvoj.

In čeprav sta primera Laško in ACH predmet zgražanja strokovne javnosti pa le ta opozarja, da je to le vrh ledene gore. Medtem ko se slovenska javnost ukvarja z najodmevnejšimi mahinacijami, so manjši primeri, pri katerih je izpuhtelo »le« nekaj milijonov, še vedno v večini neraziskani.

Primer manjše zgodbe: Kolektor in Etra 33

Ena takih je recimo nakup podjetja Etra 33, ki so ga izvedli managerji iz kroga idrijskega Kolektorja, ki ga vodi razvpiti Stojan Petrič, proti kateremu poteka več preiskav NPU in drugih organov.

Že prva privatizacija Etre 33 je zgodba zase, a poglejmo, kako so idrijski managerji prevzeli podjetje leta 2010.

Etra 33 je manj znano podjetje, ki izdeluje energetske transformatorje in je bilo v procesu prve privatizacije uspešno ohranjeno in razvito. Ko so nanj vrgli oči managerji iz skupine Kolektor, se je izvedel tipičen primer managerskega odkupa po slovensko. Torej odkup, ki temelji na tujem denarju.

Tokrat si za odkup podjetja managerji niso izposojali pri bankah, ampak kar priročno pri podjetju, ki ga sicer vodijo. Poznavalci pravijo, da to ni bil edini primer, ko so idrijski managerji pod vodstvom Stojana Petriča kupovali druga podjetja s sredstvi Kolektorja, s čimer so seveda oškodovali druge delničarje.

Tako naj bi od leta 2007 do 2011 ekipa Stojana Petriča izvedla več nakupov in prodaj deležev različnih podjetij, pri tem pa si enostavno pomagalo s posojili podjetja, da so se v teh nakupih okoristili tudi sami.

S pomočjo sredstev koncerna, ki so ga s tem izčrpavali, so si pridobili pomembno lastništvo v vrsti podjetij. In eno med temi je prav Etra 33. Prvi korak prevzema in okoriščenja se je zgodil že pol leta pred začetkom transakcij, saj je Kolektor že tedaj plasiral svoje ljudi v vodstvo družbe Etre 33.

Njihova naloga je bila očitno pripraviti teren za prevzem, v katerem bi se kot solastniki utrdili prav managerji pod vodstvom Stojana Petriča.

Kolektor je namreč vodstvu Etre 33 odobril sporno posojilo, ki ga sedaj preučujejo tako slovenski organi kot tudi avstrijska davčna uprava. S tem posojilom so solastniki podjetja postali managerji, pri tem pa naj bi del tega posojila izginil neznano kam.

In kako se je zgodba nadaljevala?

Danes so solastniki družbe Etra 33 Kolektor, FMR (eden lastnikov Kolektorja) ter trije direktorji družbe, ki jim je nakup financiral Kolektor na škodo drugih lastnikov koncerna.

Zakaj se o tem in o podobnih primerih ne govori?

Kako je možno, da organi nadzora in pregona niso pravočasno odkrivali takih primerov? Ali ima Stojan Petrič posebno protekcijo državnega vrha in pravosodja?

In kakšne posledice povzročajo taki primeri? Nedvomno morajo te milijonske zneske nekako pokriti in pokrivajo jih z izčrpavanjem podjetja, s katerim so si pomagali pri svojih rabotah.

Koliko je še takih primerov in koliko Stojanov Petričev se še ni znašlo v slovenskih medijih? Seveda so pomembne velike zgodbe, ki kažejo nesmisel slovenske tranzicije. Toda dokler ne bodo razkrite tudi številne manjše zgodbe, bo vse ostalo po starem.

Kje ste organi pregona in kje ste mediji v teh primerih?

posredujem .... prejeto po mailu