To ni zgodba o Barceloni, to je zgodba iz Barcelone ... 

Sončen dan v Barceloni. Dan mojega odhoda. Še zadnji sprehod po ulicah tega mesta, tokrat tik ob morju. Ne menim se preveč za zgodovinsko ozadje arhitekture, ki jo občudujem in fotografiram, danes grem bolj po občutku, vodi me estetski čut, pozornost pa pritegnejo različne skulpture, kipi, ki krasijo obalo, pristanišče jadrnic, čolnov in bark, takšnih in drugačnih - od turističnih in ribiških do tistih zasebnih, luksuznih. Dobro bi bilo, da pred odhodom še nekaj prigriznem, si rečem. Ko sem se izgubljal po stranskih uličicah, sem šel mimo številnih gostilnic, pretežno so bile italijanske, opazil pa sem tudi nekaj azijskih. Zaželim si tajske kuhinje, saj sem se v zadnjih dneh španske že prenajedel, in stopim proti majhnem trgu na koncu priljubljene La Ramble. Ta gleda proti morju, do tja ga ločita le glasna cesta, polna pločevine, ki ob tej zasedeni popoldanski uri neumorno hiti v eno ali drugo smer in v krožišče ujet šestdeset metrov visok spomenik Krištofu Kolumbu. Približujem se restavraciji, ki je na daleč izgledala vabljivo, a kaj kmalu ugotovim, da to ni to, kar je opaziti že s slikovno bogatega menija, ki so ga izobesili na nič kaj prijetnem vrtu. Proti meni se zapodi vsiljiva gospa, za katero le trenutek kasneje dojamem, da je natakarica in mi skuša v polomljeni angleščini prodati drago kosilo ter me, ker sem ji omenil, da iščem bolj azijsko kuhinjo, prepričuje, da so škampi na buzaro, ki se barvito bohotijo na fotografiji, "zelo podobno kot tajska". Ah, ja, preveč sem utrujen, da bi se še z njo spuščal v debato in tako ali tako se pod pogojem ne bom vsedel na njen vrt, ki ne premore niti enega grma, kaj šele drevesa. 

Edina svetloba prihaja iz špranj napol zaprtih oken

Za hip dvignem pogled in v drugem nadstropju hiše nad restavracijo zagledam niz home-made zastavic in ročnih napisov "Tribute to Dali" - brezplačna galerija. U, to bo moja iztočnica oziroma moj izgovor: "Oprostite, gospa, pravzaprav sem prišel na razstavo." Bežno ji odzdravim, tej prodajalki tajskih škampov, in pohitim proti velikim lesenim vhodnim vratom, za katera ugotovim, da so še težja kot izgledajo. Povzpnem se po stopnicah te stare meščanske stanovanjske hiše. Povsod tišina. Stopnice škripajo. Dviga se prah. Luči ni. Edina svetloba, ki mi kaže pot, je tista, ki prihaja iz špranj napol zaprtih oken in vhodne veže. Ni slišati človeških glasov, kot tudi ni slutiti kakršnegakoli življenja. Hkrati pa ni prav nič shrljivo, prej prazno, izpraznjeno - tu tudi duhov ne more biti, si mislim. Vstopim v temačno stanovanje in z odpiranjem vrat sprožim star opozorilni zvonec. Nikogar nikjer. Nato začne z majhnega balkona, ki ga opazim na koncu z vso možno kramo natrpane pisarne, proti meni stopati starejši osivel moški. Zelo prijaznega izgleda, nič kaj strašljiv ali misteriozen, kot bi si človek predstavljal - sodeč po zgradbi in vzdušju. Ravno nasprotno - celo preprost, vsakdanji in (z)dolgočasen deluje na prvi pogled. Predstavim se in kmalu ugotovim, da ne zna niti besede angleško. Tam si se tega prisiljen hitro navadit in če ne govoriš kaj prida špansko, se moraš izurit v znakovni interpretaciji. In ker je moja španščina omejena na "gracias", sva se šla pantonimo. Možakar se me je iskreno razvesilil, z nameškom na obrazu je hitel prižigati luči v vseh sobah. Najbrž sem bil prvi in edini gost tisti dan. Morda tudi tisti teden, kdo ve. Šele, ko je v stanovanju skozi na desetine žarnic posvetila svetloba, sem opazil - slike. Povsod same slike. A ne tako lepo razvrščene kot v običajnem sterilnem galerijskem prostoru, temveč nametane kot v kakšni ropotarnici, kleti ali na podstrešju. Kot da je nekje nekdo pozabil nanje in jih shranil za prihodnje rodove. Tam sem stal z odprtimi usti in se čudil, kar je starec nedvomno opazil in mu je laskalo. Umaknil se je nazaj na balkon, kjer je naprej opazoval s soncem obsijan trg, jaz pa sem se s hodnika podal v prvo sobo. Za moj okus je bilo vse skupaj nekam preveč kičasto, prevzemala me je kvantiteta, žanrska raznolikost, megalomanskost in barvitost, ne toliko kvaliteta, umetnost in lepota. Sproti si belim glavo s tem, da je s profesionalnim fotoaparatom, ki ga držim v roki, to razstavo nemogoče slikati tako, da bi lahko nekomu pričaral dejanski prostor. Nato se spomnim na mobilni telefon v žepu in možnost panoramske fotografije. Ko sem si ogledal vse sobe in s pogledom vsaj oplazil vse slike, kar je bilo sicer v tako kratkem času skoraj nemogoče, me je bolj kot razstava začel zanimati človek, ki tu to nenavadno zbirko straži in hrani. In kakšna je njegova zgodba. 

Nisem se trudil pojasnjevati, da sem tu že četrti dan

Odpravim se do balkona, kjer mu pojasnim, da sem novinar in bi ga rad fotografiral, portretiral v eni od sob, med vsemi temi slikami. Začne mi razlagati in kaže na fotografije, iz pripovedovanja razberem, da je on pravzaprav brat dvojček od brata, slikarja, ki je bil sodobnik in dober prijatelj Salvadorja Dalija. Med poziranjem pred objektivom skromno ponavlja, da to niso njegove slike, da so od brata in da je ta še živ, a kje je v času mojega obiska, je bilo za moje veščine španskega jezika že preveč. Že to, da sem uspel te slikovne hieroglife razvozlati do te mere, sem si štel med posebne dosežke tega potovanja. Gospod nadaljuje, da sta se z bratom družila tudi z Dalijevo muzo (ime sem žal med vsemi informacijami pozabil, a ni šlo za Galo), kar ponovno dokaže s fotografijo, med tem pa se spomni, da ima nekje fotokopijo kratkega članka o svojem bratu v angleščini. Opazujem ga, kako brska po predalih pisalne mize. Ko najde prispevek o svojem slavnejšem bratu, mi ga preda in me povabi na balkon, kjer se očitno najbolje počuti - ne vem, kaj ima za bregom, nato pa pokaže na trg, na Barcelono pod hišo in mi predlaga, naj vse skupaj fotografiram s te - (naj)boljše - pozicije. Jaz pa, po nekaj dneh že malo sit sicer prelepe Barcelone, priložnost raje izkoristim za še eno fotografijo portretiranca v njegovem najljubšem okolju - na balkonu, stran od zaprašenih slik, korak ali dva zunaj bratove sence. Čudi se, zakaj me bolj kot trg in pristanišče, ki se ga od tam tudi dobro vidi, bolj zanima on, osivel brat ne tako znanega slikarja, a hkrati se mi zazdi, da mu to vseeno nekako laska. Jaz pa se tudi nisem trudil pojasnjevati, da sem tu že četrti dan in sem že tudi vse slikovno zabeležil. Kontakt potrebujem, si mislim, morda bom o tem napisal kakšen članek, reportažo. "E-mail?" vprašam. "Yes, yes!" odgovori, se zopet loti brskanja, mi izroči vizitko in mi stisne roko. Ugotovim, da je bratova (vizitka, ne roka) in da je bratu ime Quimet Sabate. Kot sem kasneje preberal iz fotokopije članka v angleščini, se je rodil 7. maja leta 1936 v Mori la Nueva (Terragona) in se je kasneje, zaradi neodobravanja očeta, da bo postal slikar, preseli v Barcelono, kjer se zanj začne zanimati preprodajalec umetnin Peter Sugar Kunt. Prvo samostojno razstavo ima leta 1960 v Mexico Cityju v galeriji Orfeo Catala. Ta je, sodeč po zapisu, tako odmevna, da mu odpre vrata v razstavnih prostorih Madrida, Barcelone, New Yorka, Chicaga, Dunaja in Toronta. Leta 1965 za svoje delo Atleti (Athletes), ki ga kasneje odkupi takratni predsednik mednarodnega olimpijskega komiteja Juan Antonio Samaranch, prejme bronasto nagrado na prvem mednarodnem tekmovanju Šport v umetnosti (Sport in Fine Art). V tistem času na delavnici Angela Planellsa spozna takrat že slavnega Salvadorja Dalija. In ostalo je zgodovina, bi rekli. 

Posloviva se. Pozabil sem ga vprašati, kako mu je ime, se spomnim, ko tečem po stopnicah. Ko stopim iz hiše pospešim korak, da me ne ujame spet tista prodajalka azijskih škampov. Še zadnjič se obrnem in pogledam proti balkonu v drugem nadstropju, kjer gospod Sabate spet sloni in čaka naslednjega obiskovalca. Pomahava si v slovo. Pogledam na uro - ne smem zamuditi prevoza do letališča. Preverim, ali imam vse - telefon, fotoaparat, v tulec zavit Mirojev plakat, ki sem ga pred tem kupil v sosednji uličici - in se po Ronda del Litoral odpravim do postajališča. Zbogom, Barcelona. 

tekst in fotografije: Izak Košir

(iz mesečne revije OptimistKA, avgust 2014)