Na zlatem kamnu ne raste mah 

Letos mineva 45 let od smrti ustanovnega člana skupine The Rolling Stones Briana Jonesa. The Golden Stone, kot so ga klicali, je bil prvotni vodja te legendarnega britanskega benda, ki je nastal leta 1962 in najprej preigraval čikaški in delta blues, R&B ter rock'n'roll v slogu Chucka Berryja. Ja, bilo je že več kot pol stoletja nazaj, še davno preden so Stonesi postali svetovna stadionska atrakcija in glasbena institucija. Brian je bil tisti, ki je skupini dal ime, izbral člane, izbiral pesmi in se nenazadnje tudi dogovarjal za nastope. Bil je izjemno nadarjen - multiinstrumentalist, ki je - celo po besedah njegovega sobendaša Keitha Richardsa - lahko igral vsak instrument, ki mu je prišel pod roko. Rojen 28. februarja leta 1942 kot Lewis Brian Hopkins Jones je poleg glasbe ljubil tudi pozornost. A s slavo, kot se je kasneje izkazalo, se je, kot številni iz njegove generacije, težko spopadal in tragično končal v zloglasnem klubu 27, skupaj s svojimi sodobniki iz zlatih šestdesetih, ki so prav tako umrli v 27. letu starosti. Jimi Hendrix, Jim Morrison, Janis Joplin in Brian Jones so bili vsi tragični junaki. Senzibilni umetniki, ki so ustvarjali in spreminjali zvok, ki ga je poslušala takratna revolucionarna generacija - zvok, ki je prestal preizkus časa, se za vedno zapisal v zgodovino in se ohranil vse do današnjih dni. Prav ta občutljivost je Jonesa, ki sta mu največ škode iz slogana "seks, droge in rokenrol" povzročila prav prva dva, pahnila v svet paranoje. Najprej sta mu Mick Jagger in Keith Richards izpred nosu speljala "njegov lasten" bend in kot glavna avtorja skladb prevzela krmilo. V očeh javnosti je vlogo vodje skupine že tako ali tako prevzel frontman, človek v ospredju - ta, ki je dobil največ pozornosti, ta, ki ga je kamera največkrat snemala, ta, ki je znal z njo bolje koketirati kot Jones. Ta pevec. Mick in njegov "bleščeči dvojček" Keith sta Briana porinila v senco benda in ga pustila na hladnem. Basist Bill Wyman in bobnar Charlie Watts pa tako ali tako nikoli nista imela vodstvenih ambicij. Ritem sekcija je bila poslušna in je imela svojo jebivetrsko držo. Jones si je želel igrati več bluesa, indijske in afriške eksperimentalne glasbe, Jagger in Richards pa sta bila že pripravljena s Stonesi razvijati rock in r&b ter se posvetiti besedilom, druzbeni kritiki, seksualni revoluciji in voditi generacijo "otrok cvetja" v novo desetletje, ki bo trše, temačnejše in (še) bolj izzivalno. Jones je kljub vsemu odigral famozni sitar pri skladbi Paint It Black in njihovim skladbam dodajal širino z različnimi neklasičnimi rockovskimi instrumenti, kot je denimo marimba pri pesmi Under My Thumb. Bil pa je tudi vešč ustne harmonike oziroma orglic, ki jih je igral na bluesovsko obarvanih komadih še preden jih je v roke prijel Jagger. Blues je bil Brianu sploh blizu - bil je prvi, ki je na londonski sceni igral slide kitaro. Prav ta stara tehnika igranja čez strune z drsnikom pa je bil njegov zadnji markantnejši doprinos h glasbi Rolling Stonesov. Pri skladbi No Expectations z albuma Beggars Banquet (1968) je njegovo igranje nadvse čutno in minimalistično mojstrsko. Kot da bi vedel, da se bliža konec. Del besedila v prostem prevodu pravi: "Nekoč bogat sem bil, zdaj pa reven sem in nikoli v svojem kratkem sladkem življenju se nisem počutil tako kot zdaj. Nobenih pričakovanj nimam več, ki bi jih rad znova obudil."

V kako zelo slabem stanju je bil Jones že leta 1968 pričajo slikovni posnetki iz filma One Plus One režiserja Jean-Luca Godarda, ki je posnel dokumentarec o snemanju pesmi Sympathy For The Devil. The Golden Stone je bil vidno odsoten in izžet. Bil je tako zadet in nezanesljiv, da na snemanja včasih po več dni sploh ni prišel. Sobendaši so sklenili, da je postal "opravilno nesposoben". Junija leta 1969 je dobil nogo - vrgli so ga iz "lastnega" benda. Pred tem, pa mu je v Maroku Keith speljal še dekle - Anito Pellenberg. Utapljal se je v drogah in alkoholu, nato pa je - dober mesec kasneje, nič več član Stonesov - v še do danes nepojasnjenih okoliščinah utonil v bazenu pred svojo hišo. Stonesi so z novim članom Mickom Taylorjem v Jonesov spomin odigrali poslovilni koncert v londonskem Hyde Parku pred nekaj sto tisoč ljudmi. V tanko angelsko belo obleko odeti Mick Jagger je za Briana prebral poezijo Percy B. Shelleyja: " Mir. Mir! On ni mrtev, on ne spi. Zbudil se je iz sanj življenja, mi smo tisti, ki smo izgubljeni v nevihtnih vizijah ... " In v zrak so izpustili na stotine belih metuljev, Stonesi pa so zagrmeli v svojo različico pesmi I'm Yours & I'm Hers letos umrlega Johnnyja Winterja, ki je bila ena od Brianovih najljubših skladb. 

Brian je mrtev. Brian spi in na zlatemu kamnu raste prah. A ne tudi mah. A ne tudi mah ... 

Izak Košir

(kolumna, objavljena v mesečni reviji OptimistKA, september 2014)