"Podarjeno mi je bilo še eno življenje," si je mislila Marianne, ko se je zbudila iz sna v pariški bolnišnici in je uspešno prestala operacijo raka na dojki pred skoraj desetletjem. Prvi klic, ki ga je prejela je bil od njega - njene velike ljubezni iz šestdesetih let. Bila sta najbolj preganjan par takratne londonske scene. Poklical jo je prvič po 35 letih, a vseeno se ni predstavil. Takoj je vedela, kdo je. Kako si, draga? je vprašal. Ne pokliče te vsak dan Mick Jagger. In nima vsak devet življenj, kot se zdi, da jih ima Marianne Faithfull, ki je preživela številne svoje sodobnike. Marianne je bila pri svojih rosnih osemnajstih kot novo odkritje britanske pop scene že ljubljenka občinstva. Sedela na vrhu sveta. Krhka lepotica, ki je pela folk pesmi.
Prvi večji hit sta ji napisala prav Mick Jagger in Keith Richards. Od izida As Tears Go Byzdaj mineva že 50 let, kot tudi od začetka njene kariere. A za danes 67-letno Londončanko ni bilo vedno vse postlano z rožicami. Kot vsaka princesa je tudi ona razvila, ali bolje - razkrila, svojo temačno stran. In kaj se je zgodilo, da je nekoč visok in čist glas postal nizek, raskav in trpeč, kot ga poznamo danes? Marsikaj. Nekdo ji je nekoč dejal: "Če bi se družila z Beatli in ne s Stonesi, bi ti bilo marsikaj prihranjeno." Prav ona je bila tista, ki je Jaggerju podarila knjigo Mikhaela Bulgakova Mojster in Margareta, ki je postala inspiracija za nastanek skladbe Sympathy For The Devil in prav ona je soavtorica ena od najtemačnejših drogeraških himn Sister Morphine. Leta 1967 pa se je zgodil zloglasni incident, ki je za vedno "uničil" njeno javno podobo. Policija je vdrla na divjo hišno zabavo Stonesov, kjer je bila idealizirano pridno dekle popolnoma golo zavito le v preprogo. Pojavile so se tudi govorice o na ugriz čakajoči čokoladni tablici, ki naj bi jo imela med nogami. Bila je "ena od fantov". A za fante je bilo v očeh javnosti dovoljeno, da so se drogirali. Bilo je celo kul. Pojavila se je fraza, da so elegantno okajeni. Za ženske pa so veljala druga pravila. Družba je Marianne grobo obsodila in postala je moralna izobčenka. "Ženska v takšni situaciji postane cipa in slaba mati," je povedala v enem od intervjujev. Pred letom 1968 je bila že odvisna od kokaina. Leto kasneje je na potovanju v Avstraliji, kjer je njen partner Mick snemal film o Nedu Kellyju, vzela prevelik odmerek tablet. "Imela sem slab dan," je povedala novinarjem, ko je stopila pred kamere. Mick se je rad udeleževal pojedin z visoko družbo in postajalo je vse bolj neprijetno, ko je glava njegove spremljevalke vse pogosteje končala v krožniku za juho. Maja leta 1970 sta sklenila končati vezo. Istega leta je izgubila skrbništvo nad svojim sinom in ponovno poizkusila storiti samomor. Zlatih šestdesetih ni bilo več. In z njimi so šli tudi mir, ljubezen in sreča.
V sedemdesetih je Marianne, zdaj že odvisnica od heroina, živela na cesti. Bila je brezdomka in džanki, bolehala pa je tudi za anoreksijo. A Marianne se je, kot vedno, nekako pobrala in se leta 1979, ob koncu desetletja, na sceno vrnila z albumom Broken English, ki še danes velja za njenega najvidnejšega, predvsem pa za mejniškega, ki je napovedal novo Marianne. Pridnega dekleta ni bilo več. Pred poslušalci in gledalci je stala drugačna Marianne Faihtfull. Takšna, kot je bila v resnici. Ranjena, neposredna, vulgarna in jezna. In za to se ni opravičevala. Hkrati pa je bila prirojeno elegantna, poetična in po 15 letih še vedno zanimiva za javnost. Opazili in nagradili pa so ji tudi glasbeni kritiki. Preteklost je pustila za sabo, čeprav je o njej veliko in brez sramu govorila. To je bila neke vrste javna terapija. Ni bila več nekdo, ki je dopolnjeval nekoga drugega, temveč je bila nekdo, ki je dopolnjeval samo sebe. Pred nekaj dnevi, 50 let kasneje, je izdala svoj dvajseti studijski album z naslovom Give My Love To London, na katerem sodelujejo tudi Nick Cave, Anna Calvi in Roger Waters. Masko pridne pop princeske je odvrgla že pred desetletji in ni naključje, da jo je TV postaja VH-1 uvrstila na 25. mesto na lestvici največjih žensk v svetu rokenrola. V TV seriji Absolutely Faboulous je igrala samega Boga, v filmu Marie AntoinetteSofie Coppola pa Marijo Terezo. Ne gre tudi spregledati njene prepričljive vloge Irine Palmv istoimenskem celovečercu, kjer Marianne upodobi 60-letno vdovo, ki za denar moškim pomaga do orgazma, da bi lahko plačala operacijo za svojega vnuka. Pesmi, kot so Times Square, Crazy Love, Strange Weather, For Wanting You in There Is A Ghost so za pozornega poslušalca več kot pesmi - so izkušnja. Zvoki, ki bezljajo po temačnih kotih naših občutenj. Skoraj sedemdesetletna babica se zdaj pripravlja na svojo jubilejno turnejo. In morda je glavico na žeblju najbolje zadela Yoko Ono, ko je izrekla: "Marianne je živela že veliko življenj. In še veliko jih bo."
besedilo: Izak Košir
(kolumna objavljena v oktobrski številki mesečne revije OptimistKA, 2014)
Oct 21, 2014