Generacijsko pedagoška luknja!

Potrebno bi bilo pogledati daleč nazaj in bi se najdlo marsikaj, čemu je danes postalo vsakodnevno vpšrašanje kako dolgo bo še tako. Jaz iz moje perspektive opazovanja bi rekel takole: Res je da imamo neustrezen system vladanja in dokaj nesposobne politike, predvsem nam pa majnkajo mladi intuzijasti, in če so že kje se odpravijo v tujino. In to dokaj upravičeno, ker jih Domovina enostavno nezna ceniti in jim dati pogum se udstvarjati.

Marsikaj potzitivnehga bi se dalo napraviti, kar bi lahko pomenilo dodatnpo zaposlovanje. Pa še marsikaj bi lahko našteval. Le vse to ni prišlo čez noč! Jedro vseh neuspehov leži predvsem na dveh generacijah nazaj, katerim se lahko v večinskem delu pripisuje vsa krivda, da Slovenija gospodarsko propada. Moja generacija je pričela z antiatoriternim načino vzgajanja otrok in tako je šlo v naslednje generacije in je še danes prisotno.

Moja generacija nepozna strahu in nepotrebnega jamranja, temveč je še vedno u stanju zavihnati rokave, če bi bilo potrebno. Mladina, kot naslednja generacija je bila več kot manj povsem razvajana in se naslanjala na svoje starše in njej sledeča generacija to isto počne. Je brez ambicijosnosti brez vsakeršne volje vse kar kdo že mogoče kaj napravi oveličuje. Kar  je najbolj danes prisotnio, je veliko takšnih, ki prejemamo zasluženo zelo poniževalno pokojnino, in jim  jo mladina sponaša, češ saj so oni delajo za njo!

Da jim politiki niso u stanju to trensparentneje obrazložiti kako deluje financiranje pokojnin leži na desinteresiranosti pedagoškega dela kulture kako prenesti na mlade potrebne obrazložitve, ki bi morale zahtevaji tudi respekt do staršev in nasplošno do starejših. In če so že kaj priharanili z trdim delom saj so se morali marsičesa odrečti, je mladina zelo neučakana.

 Za vse to pa mladina ne nosi nobene krivde temveč ravno mi, ker smo hoteli da bodo naši otroci imeli lepše lažje življenje, kot smo ga mi doživeli med drugosvetovno in še dolgo po njej. Pri večina starših se je napravila velika napaka že v ranih otroških letih, kako  učiti otroka delovnih navad, kar nesme pomeniti, da pa mora trdo delati.

 Pedagoški del učenja v šoli, kot doma, je povsem izpadel. In danes bi radi bili starši spoštopvani z respektom in zaželjeno dolgo življenje. Ne vse to danes majnka celo v velikih primerih je katastrofalno, da jemljejo otroci svoje starše iz domov onemoglih, kako še priti do kakšnega eura in predvsem, da nepride kakšpna plomba na neprimičnine. Zato bi se podal nazaj na neupravičeno vprašanje, ki si ga sigurno številčno slovensko ljudstvo zastavlja; „kako dolčlgo bo še tako ostalo“? Odgovor je povsem jasen; „dokler se v vzgoji otrok nebo gravirend kaj spremenilo“!

Lep pozdrav

Franc Jazbinsek