Antiatoriterna vzgoja in današnja kriza

Poslušal sem celotni intervju ga. Ogulin in se spomnil včerajšnega mojega komentarja, ki sem ga oddal na PublishWall. Vse kar se je dalo slišati v pedagoškem delu, koko močno so skrbeli za varstvo otrok in mladih, da nebi bili česa prikrajšani in to so skrbeli kar 365 dni 24 ur na dan in danes gledajo kako jim Slovenija gospodarsko in predvsem tudi zelo močno monaralno propada. Poslušal sem ga. Ogulin,  do kraja, ker je že dolgo nazaj odkar sem imel voljo nekoga poslušati, ko je govoril mimo vsake realnosti, kot trenutno to počne ga.Ogulin.

Zato je smiselno, da si boste prebrali še moj Blog in morda pogotovi le prepoznali prvotno napako, ki jo človek stem dela, da hoče svojim otrocim ugoditi lepo življenje in napravi največjo napako. Vse in ves čas smo delali proti naravnem instinktu in danes se lahko gledamo v zelo umazano ogledalo. Krizo katero sedaj slovenski narod mora prestajati, si jo je ravno z takšno vzgojo otrok, kot jo opisuje ga. Ogulin sam povzročil. Nekaj pregovorjev iz še mojih ptroških let, ko sem jim sledil, da se jih zapomnem bi bili še danez zelo primerni za upozarjanje, kar sem tudi sam pozneje, ko sem odraščal sam povdarjal ob mojem opazovanju za mene povsem nesprejemljive vzgoje otrok. Usa razvajanost otrok in mladine je odšla v oblake razkošnosti v času, ko je bilo to še dokaj mogoče preprečiti.

Danes so ti številčni otroci nesrečni, ker nevedo kaj sam s sabo početi, klub vsem doseglimi napačnimi izobrazbami. Pogotovi otroci so pričeli postajati kot pivke in v številčnih primerih so to še danes. Marsiktdo med nami je to opazil in smo ves čas upozarjali na napačno antiautoriterno vzgojo otrok kot v odraščanju tudi mladine. Z gotovimi dokaj grobimi opaskami se je dalo med našim upozarjanjem čuti,: Boš že videla, ta se ti bo še na glavo podevala, kaj vse bo še stega froca, če mu boš vse dovolila, kaj bi rada, da te bo ta smrkavec še v grob spravil!in iz drugačnega fokusiranja pa takole;

Pojdi po dračje v hosto da bom imela kaj za kuriti, nasekaj mi drva prinesi mi koln prinesi mi vodo iz izvirka“ gremo na njivo  gremo pleti korenje pojdi sneg kidat preberi mi fižolj Zlušči koruzo sčisti vse čevlje  poribaj poden Glej daj, da bo pospravljena kuhinja ko pridem iz trgovine odnesi sosedi vrnjen krompir, da mi prideš takoj domov, ko bo šole konec pojdi sosedu pomagati okapat, da se bodo krave zadosti napasle ,čene jih boš spet fasal,Pojdi za prašiče rapincel nabirati. Pejt z brento po vodo na rupo. Itd. Našteval bi lahko na stotine primerov kako smo pa mi odraščali  brez vsake razvajanosti temveč polne odgovornosti od jutra pa vs v temnio noč. In za vso nevoljo, ki se je v familijah dogajala se je najdel vedno otrok na koga se je lahko oseba stresla in v ta pogled še nekaj povsem neoprimernih opask;”

tega pankerta bom že ukrorila, zbila ti bom zobe, če neboš držal gobec, hudič te naj vzame, kaj bi že spet rad, saj si ravno kar dobil, ti boš lahko delal samo za kruh, ker se nočeš ušit boš pa moral graube kopati,to je večkrat moral slišati moj brat Zvonko (TONI) od našega očeta. Danes je inženirski Geni v razvoju mašinske tehnike z svojim podjetje in številčnimi zaposlenimi na Bodensee-ju Tettnang-Nemčija. Škoda, da sem te rodila, mi je rela mama, iz voske nezaželjenemu rojenemu otroku. In od lastne tete sem moral kot hlapec večkrat čuti; če boš kaj zinil, te bom ubila in v gnojšenco zakopala, da te bodo črvi pojedli itd. Vse to pa še veliko več so marsikateri morali doživeti in osebno sem  za časa hlapčevstva med 7-mim in 8-mim letom starosti sam takšne stvari doživel. Razen, da me resnično teta ni ubila, kar se je pa tudi v resnici tudi to nekoč dogajalo pa morda še danes.

RESOME:

Iz večina otrok, ki so bili deležni pomiljevanja in antiautoriternega pedagoškega učinka nikakeršne pravilne vzgoje, so danes sami sebi v napoto. Večina nas, ki smo pa dobili v času otroškega odraščanja za občutiuti močan pritisk odgovornosti v povezavi z delovnimi navadami in vso vrstnih ponižanj, smo si pa uresničili svoje sanje.  Veliko nas smo postali podjetniki na žalost ne vsi doma, ker smo bili tudi pogotovi, kot osebno jaz, nasprotniki takratnega Udbokomunističnega režima, in se še danes z današnjem systemom nikakor ne strinjamo in zato ostajamo tu kjer pač smo, širom sveta. Postali smo ugledni podjetniki z katerimi se danes slovenski politiki, še kako radi ponašajo v Državnem zboru.

Za to še enkrat razvajanost otrok so posledice podnikajočega učinka in pridejo prav sigurno enega dneva z katastrofalnimi nepopravljimimi napakami na svetlobo. Danes je  prepozno včeraj bi bilo še mogoče kaj rešiti, če bi nas poslušali, predvčerajšnem pa sigurno uspešno, če bi človeštvo ne izpustilo naravni proces preživetja. Antiatoriternost je potrebno pod nujno zavselej pokopati in nastopiti z potrebnim pedagoškimi reformami, se pustiti učiti od narave in ne več od filozofskih  vsevedežev, le v napačnem smislu in jim zato današnja kriza visi na njihovih hrbtih. Potrebno bo  otroka od malega že usmirjati v odgovornega pa vse do odraščanja z polno odgovornostjo spremljati z vso vspodbudnostjo in ne več  z razvajanostjo.

Potrebno bi bilo pogledati daleč nazaj in bi se najdlo marsikaj, čemu je danes postalo vsakodnevno vpšrašanje;" kako dolgo bo še tako". Jaz iz moje perspektive opazovanja bi rekel takole; res je da imamo neustrezen system vladanja in dokaj nesposobne politike, predvsem nam pa majnkajo mladi intuzijasti, in če so že kje, se odpravijo v tujino. In to dokaj upravičeno, ker jih Domovina enostavno nezna ceniti in jim dati pogum se udstvarjati.

 Marsikaj pozitivnega bi se dalo napraviti, kar bi lahko pomenilo dodatno zaposlovanje. Pa še marsikaj bi lahko našteval. Le vse to ni prišlo čez noč! Jedro vseh neuspehov leži predvsem na dveh generacijah nazaj, katerim se lahko v večinskem delu prepisuje vsa krivda, da Slovenija gospodarsko propada. Moja generacija je pričela z antiatoriternim načino vzgajanja otrok in tako je šlo v naslednje generacije in je še danes prisotno.

 Moja generacija nepozna strahu in nepotrebnega jamranja, temveč je še vedno u stanju zavihnati rokave, če bi bilo potrebno. Mladina, kot naslednja generacija je bila več kot manj povsem razvajana in se naslanjala na svoje starše in njej sledeča generacija to isto počne. Je brez ambicijosnosti brez vsakeršne volje vse kar kdo že mogoče kaj napravi oveličuje. Kar je najbolj danes prisotno, je veliko takšnih, ki prejemajo zasluženo zelo poniževalno pokojnino, in jim jo mladina sponaša, češ saj oni delajo za njo!

 Da jim politiki niso u stanju to transparentneje obrazložiti, kako deluje financiranje pokojnin leži na desinteresiranosti pedagoškega dela kulture, kako prenesti na mlade potrebne obrazložitve, ki bi morale zahtevati tudi respekt do staršev in nasplošno do starejših. In če so že kaj prihranili z trdim delom, saj so se morali marsičesa odrečti, je mladina zelo neučakana.

 Za vse to pa mladina ne nosi nobene krivde temveč ravno mi, ker smo hoteli, da bodo naši otroci imeli lepše lažje življenje, kot smo ga mi doživeli med drugosvetovno in še dolgo po njej. Pri večina starših se je napravila velika napaka že v ranih otroških letih, kako učiti otroka delovnih navad, kar nesme pomeniti, da pa mora trdo delati.

 Pedagoški del učenja v šoli, kot doma, je povsem izpadel. In danes bi radi bili starši spoštopvani z respektom in zaželjeno dolgo življenje. Ne vse to danes majnka celo v velikih primerih je katastrofalno, da jemljejo otroci svoje starše iz domov onemoglih, kako še priti do kakšnega eura in predvsem, da nepride kakšpna plomba na neprimičnine. Zato bi se podal nazaj na neupravičeno vprašanje, ki si ga sigurno številčno slovensko ljudstvo zastavlja; „kako dolgo bo še tako ostalo“? Odgovor je povsem jasen; „dokler se v vzgoji otrok nebo gravirend kaj spremenilo“!

 http://za-misli.si/subkultura/intervjuji/1799-intervju-z-anito-ogulin

Lep pozdrav

Franc Jazbinšek