Še vedno boleča preteklos!

Veliko vsega se je v vsem mojemu času dalo že prebrati kako je problematično vse skupaj postalo, ko se je odprla črna knjiga naše slovenske pa tudi Jugoslovanske zgodovine. Sam se trudim ves čas, kako še pojasnjevati konkretna dejanja iz preteklosti, katera udarjajo na množico še vedno gluhih ušes, ki si niti nedovoljijo, da bi jim kdorkoli kaj pojasneval. Mladina katera je zaradi vse sprtosti, ki je med odraslimi nastala, je postala danes žrtev in v različnih oblikah prikrajšana njene prihodnosti. Sam sem vojni otrok staršev, in mi tudi ni bilo iz strani njih, mogoče podrobno izvedeti kaj vse se je dogajalo po vojski. K sreči sem lahko že sam kot takratni otrok zasledil veliko nepravilnosti, predvsem pa, kako so en drugemu lagali, česprav sem bil vedno od mame iz prostora, kje so se pogovarjali ven pognan. Pogovorje, so velikokrat temeljili na sovraštvu hinavščini in umorih.

Z mojo naravno inteligentno radovednostjo, sem uspel še vedno kaj pristrešti in si z mojim dobrim spominom zapomniti. Resome vsega kar sem si jaz vse do sem, še spomil je sledeči: jugoslovanska zmaga nad Hitlerjem v Sloveniji je šla tudi v korist sprtosti med slovencim samimi, tako so hostni partizani iz juga to dodobra izkoristili in izvršili z slovenci skupaj številčno pobijstvo, ker so udbovskemu štabu nasprotovali. Pobijanje se je še nadaljevalo po osvoboditvi med belogradisti domobranci in številčnim osebnim obračunavanjem. Malo je bilo tistih, ki so imeli še srečo zapustiti slovenski teritorij. Pretežni del jih je šlo v Nemčijo in nato širom sveta. Udbo štab je postavil svoje centre po sloveniji in eden od njih jke bil tudi v Celju pri kateremu je bil tudi moj oče nekaj majn kot 2 leti v administratorskem odelku.

Na moje vprašanje  kašno delo je opravljal je bil odgovor, da je vodil ividenco o  ljudeh, ki so prihajali iz južnih krajev. Spominjam se teh kolon z živino uprežnih vozov na njimi polno otrok in osiromašeno pešačeno ljudstvo z vojaškim spremstvom. Če sem mamo vprašal kaj najbi to pomenilo in kam gredo vsi ti ljugje, ker so bile cele kolone, je bil odgovor, da so to cigani. Stanovali smo v Celju pri kapucinarjih preko savinskega mosta. 1947-tega leta je oče zapustil Udbo in se prestavil v Jesenice v železarno, ki je kmalu vstopil k gasilcem in opravil nekaj tečajev in postal gasilski Častnik.  Nikoli nisem kaj več izvedel kaj vse se je dogajalo u vezi z Udbo. Leta 1952 smo se preselili v Štore, kje je oče bil zadožen za požarno varnoost.

In kaj smo mi kot otrici morali zopet dožveti, še vedno prihajanje živinsko oprežene vozove ravno tako z polno otroci in izmučenim osebjem, ki je maširalo za vozovim v vojaškem spremstvu. Vprašanje se je ponovilo kaj naj to pomeni in odgovor je bil povsem isti to so cigani iz juga in jih voska spremlja do austrijske meje.  Resnico sem zvedel šele po 50-tih letih, v Stuttgartu, ko je eden od takratnih preživelih otrok, Ivan Ott, iz časa teharskega umorjevanja napisal knigo  Otroci iz Petrička, ki je ena vasica ob  Savinji v Celju. Za to knjigo je  dobil autor te knjige Ivan Ott priliko jo ob enem od naših kultuirnih prireditvah v Stuttgartu V najpomembnejši hiši  Baden-Württemberga “Haus der Wirtschaft”, pod mojim pokroviteljstvom v okviru kulturnega programa rastave Tiffaniskulptur slovenkega umetnika  Miroslava Peršolja predstaviti tudi svojo knjigo.  Gospod Dr. Dvoršak iz Ulma je pa prebral nekaj poglavji.

 Vse nas je malo šokiralo saj nas je bila večina, ki nismo o Teharskem poboju pravnič vedeli. Da sem jaz živel v Štorah samo kakšna 2 kilometra oddaljen od grozovitega groblja, kamor so v cinkarniško žvepleno žlindro metali celo žive in prav nobene slutnje o vsemu kaj se je v tistih časih dogakjalo, se danes vprašam kako je bilo to mogoče? Odgovor se mi podaja: samo strah, ki so ga Jugo udbovci infondirali v kosti slovenskega naroda je lahko tako močan. Iz leta v leto je komunizem dobival v svojih strukturih vodenja vedno poglavitnejo moč in smirnice kam hoče, so bile dokaj transparentne. Jaz sem pričel slediti negativnemu načrtovanju udbovcev na vpogled privatnega sektorja, kateremu so se vrata pričela vsehitreje zapirati.

Nastajale so vsevrstne birokratske institucije nepismenih hohštaplarjev, kateri so dobili tečajno pridobljene titule in stem dolžnost na sistematičen način zapirati privatna podjetja in  privatnike kaznovati jim oduzeti premoženje in številčne celo usmrtiti. Kako je ta system bil kriminalno nastavljen sem zvedel ob prisluhu mojega strica Toneta brat od očeta, ki je opravil v Ljubljani krajši tečaj sanitarnega inspektorja in bil nato zadolžen z podeljenim teritorijom na štajerskem z pisarno v Šentjurju. Bratranc od očeta ravno tako Jazbinšek povsm nepismen je nastopil delo sodnika za prekrške in tako naprej je pričela delovati UDBO širom Slovenije. Stric Tonček je pravil kako je zapiral trgovine njemu določenemu teritoriju. Hodil je z taško in v tej taški je imel en pokvarjeni artikel, ali je bila to moka ali cigareti karkoli že, katerega je v priliki ogleda podtaknil med ostalo robo nato izpeljal še vljudni pogovor in se odločil še za temeljitešo preiskavo.

 V tej preizkavi je potegnil njegov od prej podtaknjeni pokvarjen artikel in stem prisilil osebo, da mu je potrdila najdbo tega artikla . To je zadostovalo, da je dobila oseba odlok o prekinjenju dejavnosti. V Zaporu so potrebovali za sanacijo obrtnike. Način je bil povsem isti kako komu dokazati, da je delal na narobe (na črno) in to še 60-tih letih  ni  bilo drugače, bil sem tudi jaz 1 mesenc kot strežnik pri pokrivanju strehe starega piskra(ZAPOR). Pa bodo številčni morda si mislili kakšen človek pa mora biti ta, ko blati svoje najbližle sorodnike. Pa, da neboste imeli problema vam podajam tudi takoj odgovor. Da sem postal dejansko človek sem moral priti do spoznanja, da je potrebno pisati resnico pa tudi, če bo koga prizadela. Kot v tem primeru moje pokojne starše kot žlahtnike. Saj, če bi nam starši uspeli že v naših mladostnih letih razkriti vso svinjarijo, ki se je dogajala bi morda današnja vlada ne počela kriminalnih dejanj, ker bi bil slovenski Narod osveščen vsega in bi tem primerno povsem deugače reagiral na poskus zavajanja. Zato so pa starši zaradi različnih razlogov pa tudi zaradi strahu, da nebi prišlo do represalij, rajši molčali. Še danes ni nič drugače, kot je bilo nekoč. Da sem sam se učil pri stricu v Trbovljah in skorajda vsaki dan poslušal kritiko, ki je šla na konto Jugo Udbe, sem zelo močno in hitro razvil moj intelek v demokratskem gledanju systema in ga pričel širiti, zakar sem pa doživljal v večjem delu samo odpor in kritiko na moj način gledanja v komunističen system, kateri je bil za moje pojme povsem zgrešen saj je zaviral sproščenost privatnega systema, še več, hotel ga je povsem uničiti.

Kar kmalu sem dobil za občutiti, da sem z mojim preprečevanjem o demokraciji v komunistični družbi nezaželjen. Ob različnih posledicah, ki so mi jih udbovci dali občutiti je bilo jasno, da nimam v takšnem pokvarjenem miljeju kaj več za iskati. Z obljubami Golega otoka, me je odgovornost do moje že ustvarjene familije prisilila, da sem zapustil drugače čudovito lepo mesto Celje mojo domovino takrat še jugoslavijo. Danes po skorajda polstoletja je žalostno, da se v systemu še vedno obnašajo Udbo diktatorsko . Demokracija katero so navidezno infundirali v strankarsko razprtje je za slovenski prostor povse, zgrešeno in nemore nikakor delovati v interesu večina slovenskega ljudstva. Vso obširno nastavljeno vodenje države je protiproduktivno in rezultati so danes dokaj transparentni, da tako nemore več iti naprej. Moje mnenje je, da bi bilo potrebno spremeniti popolno system, in za 2-miljonski Narod kaj ustreznejšega ugraditi v system, ki bo ljudstvo samo odločalo kakšno smir v demokracijo si bo uzelo.

Prepričan sem, da je mogoče se približati švicarskemu systemu “Cantoni” in biti uspešnejši kot v sedanjem, kateri iz leta v leto vedno globeje zagreza v dolgove. Za kaj se bo slovenski Narod odločil pa leži predvsem na stvari teže naivnosti, katera je bila vseh 70 let do sem močno prisotna in tako popolno neuspešna za pravilno odločanje. Kako pričeti z svojimi možgani učinkovito delati, pa leži na odločnosti poguma podajanja svojih osebnih mnenj v katerih se bo iskristalizirala miselnos večine kateri je potrebno slediti in se ob njej pričeti brusiti kvaliteto vodenja ene tako lepe dežele kot je to Slovenija. Bodite sebi dosledni nezavajajte vaših možgan od napačnih lobeistov, pretežno so to medije, pa tudi najbližji, celo starši, ki vas hočejo varovati, toda v napačnem smislu. Prepričan sem, da, če bi vsak svojo osebno misel prinesel v skupni prostor odločanja, bi lahko bila Slovenija  v bodoče za vzgled ne samo Evropi kar je že nekaj kratek časa bila, temveč za vzgled bi lahko bila tudi celemu svetu. Gledajte, da bo enega dneva z vami na čelu ta čudovito lepa dežela Slovenija postala“Vzgledno zrcalo sveta”!

Lepi pozdrav iz Baden-Württemberga

Franc Jazbinšek