Vizijone mladih je vredno zelo resno jemati le tako bodo ostali doma!

V mojih očeh, kar se visionizma lahko dotika vidim svet povsem drugačen zelo zelo urejen Tehnično kot tudi socijalno. Predvsem pa v urejenosti systema. V systemu v katerem nam je bilo dovoljeno se ustvarjati vseh zapadnih državah in danes že desetletja v Nemčiji pridam vedno dobro noto in to zaradi samega spoštovanja in zahvalnosti! Česprav smo imeli vsi tukaj živeči težjo pot, kot pa Nemci sami, smo številčni uspeli se povspeti iz nadpovprečja nemškega standarta. V primeru, ko sma z bratom hotela postati samostojna podjetnika sma morala vstopiti v študijo mojstrov, ki je trajalo kot dopolnilno po delovnem času ob večernih urah zirka 3 leta v katerem je bilo zajeto tudi študij delovodstva kot knigovodstva. Predvsem pa ¾ časa je bilo namenjeno praktičnemu delu. Čez dan hoditi v službo zvečer v šolo  ali delavnico in ponoči učiti, je bila cena uspešno opravljnih izpitov in pridobitev tituliranja Mojstra! Brat se je pustil instruirati od njegovega sodelavca prijatelja ingenirja, ki mu je stal ves čas ob strani. Jaz osebno sem v mojem poklicu videl veliko zahvalo pri mojemu slovenskemu mojstru, pokojnemu, Anton Lečniku, iz Zidanškove 7 Celje in pa urarski šoli na Dečkovi 5 v Celju, ker je bila Takrat za urarje zlatarje optike in graverje edina šola v Sloveniji.

Kot zadnji, ko smo še imeli dualni system in tem primerno zadosti posredovanega znanja v strokovnosti in z praktičnem delu močno podkovan  čutim velik ponos. Kajti mi smo se učili še veliko v inprovisaciji kaj napraviti, kar v Nemčiji tega že kmalu po drugi svetovni vojski ni bilo več potrebno. Da sma dobila pogum se napraviti samostojna, nama je bilo podana misel, da vema nekaj več in predvsem tudi zmorema, kot Nemci sami, ki so za najine poglede bili precej že razvajani. Comercijalna Niša se je pokazala in midva sma jo vsak po svoje v dobo izkoristila. Brat Zvonko danes poimenovan Anton, je pričel z svojo visijonsko tehniko katero je vedno znova patentiral in nudil velikimi podjetji prednost konurence pred ostalimi je iz dneva v dan pričel rasti v uspehih svoje vrstne tehnologije. Jaz sem opazil, da se stare dobre ure v večina nepopravljajo in sem na osnovi te comercijalne niše si dovolil z porcijo tveganja podati na preizkušnjo mojega začetka kovanja svoje sreče. V pridobiztvi dodatnega znanja v Zlatarstvu sem pričel razvijati svoj dizajn s katreim sem si zagotavljal dodatno vejo uspehov,saj sem izdeloval samo unikate.

Kmalu se je dalo opaziti vspon mojega doseganja zadovolstva in pa tudi tveganja. Vlaganje v podjetje je dobilo svojo potrebo in prihranki prav tako. Seveda ne v gradnjo vile z marmornatimi stopnicami in zlatimi klukami ali novimi limuzinami. Ne mesto je dobilo izgraditi še dodatne poslovalnice in tako sem osebno ustanovil v mojem času 5 podjetij in od teh so ostale še 3 registrirane poslovalnice z trgovinam prodaje nakita in vseh vrst uh znanih znamk, ter poslovni prostori. Zlatarstvo za izdelavo dragocenega nakita in poslovne delavnice za serviziranje v zlatarstvu kot urarstvu. Popravljalo se je vseh vrst ur od Rolex pa vse navzdol do starinskih ur razen Stolpnih-cerkenih ur. V začetku 90-tih let sem ustanovil svetovalno podjetje v Sloveniji “Jazkacon”d.o.o West&Ost-Wirtschaft kot tudi tukaj v Nemčiji Fa. “Jazbinsek-consulting West&Ost Wirtschaft”. V Slovenije je bilo na moj način nemogoče posle peljati in sem nekaj let za tem firmo odjavil z visokimi stroški, kar temu tukaj pri nam v Nemčiji ni tako. Danes, ko gledam kako se v Sloveniji podjetja mala, kot velika zapirajo se včasih nemorem obdržati in podati vedno znova vso kritiko na Vlado katera je edina, ki bi morala poskrbeti za eden funkcionalen system v katerem jaz vidim rešitev, stem, da se pogleda resnici v oči in tem, primerno ukrepati.

Edino kar znajo vladni mehkužci delati, so vsemogoče analize in znjimi zapravljanje teško zasluženega denarja davkoplačevalcev. Potrebno bi pa bilo samo zobe stisniti za določen čas, na osnovi zmajnšanja stroškov v javnem sektorju in to vse do časa, ko bi bilo mogoče zopet kaj v kuvert pridati. Tukaj pri nam rešujemo že vedno vsako krizo, ki nastopi z našo osebno požrtvovalno likvidnostjo zasluška, kar nam je po uspelosti v vponos, da smo krizo premagali. Sam sem krize doživljal in jih vedno znova rešil na oasnovi popolne preudarnosti gledati resnici v oši in se čimbolj prizadevati ji stopiti v nasproiti in ne mimo nje. Saj le resnica je svarilec kako v bodoče biti še bolj oprezen in pripravljen na presenečenja, ki niso povsem nenapovedana. Za krizo, katrera je izbruhnila leta 2008 sem jaz ob obisku v Ameriki New-Jersey že 2005 mojim poslovnimi prijateelji povedal, da to kar se trenutno v svetu na Bančnem nivoju dogaja je neizogibno svetovne krize. Amerikanci so bili prepričani, da bo to samo nas evropejce prizadelo. Danes vemo vsi, da temu ni tako. Ko ene krize zmajnka se lahko pripravljamo že na naslednjo in če sledimo tej mojstrini potem se lahko štejemo za uspešne poslovneže. V sloveniji, če se omeni likvidnost je pa pomislek samo pri denarju, katerega v rezervah ni za pričakovati, saj politikam je pač mar kdo bo plačal račune.

Da je pa potrebno videti likvidnost v ljudeh samih, pa pade takoj misel, samo ne pri meni se naj nebi začelo in takoj opazijo sindikalisti svoje niše, ko si pričnejo podajati roke z vladnim osebjem in na kraju odločijo, da bo potrebno se znova zadolžiti, kako bi bila ovca cela in volk sit! To bodo počeli še zelo kratek čas, dokler nebo vse razprodano. Za tem pa bo prišla kruta resnica, ki bo prisilila javni sektor, da si bo pogledal resnico resnično v oči in bil brez kakeršnih koli odpravnin od svojega parazitskega mesta odslovljen. Seveda teh sposobnosti in pa poguma slovenska Vlada nebo noikoli  sama imela. Sloveniji se obetajo gospodarji iz sosednih pa tudi iz daljnih držav, ki bodo določali, kaj komu pripada po učinku resničnega opravljenega dela. Točkovanja plačil iz umazanega kota akademikov, ki je še iz časa komunističnega plansko trgovskega gospodarstva bo odpadlo. Akademične plansko analitičme neumnosti, katere so bile glavni krivec napačnega vodenja države, bodo še samo v muzejskem arhivu. Nastopil bo zopet dualen system izobraževanja, kot tudi internacionalne povezave izmenjav študentov, bo nekaj vsakodnevnega in uspeli bodo tisti, ki se bodo tudi trudili in stem dosegali višjo dodano vrednost stem mišljeni višji standart, napram ostalim, če jim bo zadostoval še samo 5 dnevni 6- urni delovni dan. Vse to doživljamo v Nemčiji že desetletja in danes nas svet upravičeno zavidno opazuje, kot zapadno najnaprednejšo državo na svetu z najbolj razvito tehnologijo pa tudi socijalo!

Od vsega srca, zaželimo to Sloveniji, da se nam v Nemčiji vsaj delno približa, predvsem pa, da ostanejo mladi vizionisti doma v neprecenjeno dragoceni Domovini Sloveniji!

Lep pozdrav iz Baden-Württemberga-Nemčija

Franc Jazbinšek