Pogledi na slovensko ekonomsko nesposobnost so katastrofalni!

Jaz sem nekoč že čisto v začetku 90-tih let učital slovenskim ekonomistem, da so slovenske ekonomske fakultete zgrešile filozofijo svetovne ekonomije in da bodo slej, ko prej doživeli gravirende posledice, ker se ne prilagajajo potreb flexibilnosti z vlado na čelu. Ko so vse ostale vshodne države profitirale, ker so sprejele investitorje v svoj ekonomski proces, je Slovenija peljala konzervativno politiko in se močno distancirala vseh vrst pritokov tujih investicij v slovenski prostor tudi od nas zdomcev.

Danes stoji Slovenija pred dejstvom, da ne odloča ona kakšna bo cena, temveč le še samo kupec, kateri pa dobro ve pod kako močnim pritiskom je Slovenska vlada prisiljena popuščati in stem pada cena v klet! Govoril sem tudi naj se nikar ne bojijo zasužnjevanja od tujih invstitorjev temveč od svojih domačih lopovov, ki so uspeli na kriminalen legitimen sodski način si pridobiti podjetja, nato pa gledati svojo delovno silo kot živino in ne kot svoje sodelavce, kar je normativa v našem kulturnem prostoru Nemčije.

Dejstvo je danes, da sem prognoziral povsem natančno! Slovenski narod, ki dela po fabrikah pa tudi majnših podjetjih pod slovenskimi vodilnimi osebami, ki jim pravijo managerji je v večinskih primerih, še samo kot ponižen hlapec toleriran! Jaz ko sem, doživel v mojem še otroškem odraščanju eno obdobje hlapca in prepoznal vso ponižanje in razvrednoteje samozavesti, sem si takrat najbolj želel, da postanem čimprej odrasla oseba, ki se mi bo mogoče obraniti vseh krivic.

Zato še kako močno občutim moje mnogo številčne sorojake v Sloveniji, ki so še vednmo prisiljeni služiti si svoj kruh na hlapčevskem nivoju. In ker so to danes vsi odrasli pa se mi vedno znopva poraja miselz vpraüanjem? Kaj, če bi bil danes jaz med njimi, ali bi storil to kar sem si še kot otrok zadjal, da se bom boril za pravice in se ne pustil več, da bi me še kdo imel za hlapca. Odgovor je -JA-, boril bi se za pravuice vse do smrti. Kajti nekdo, ko pozna bolečino, ki jo nosi hlapec v sebi nima straha umreti imajo pa strah umreti tisi, ko jim je šlo v življenju lepo in prav to lahko postane njihova šibka točka.

Pravica še ni prišla nikoli sama po sebi do izkoriščanih ljudi, za njo se je potrebno celo življenje boriti! Prav to željo pa hočem danes podati med vse moje sorojake, katerim je hlapčevsko čutje prisotno, da se jim izplača boriti kako ta občutek zavedno zatreti. Vaša energija, ko jo boste uspeli združiti v eno samo močno verigo "ROKA V ROKI" jo bo nemogoče več utrgati od pešice strahopetnežev, ki z bičom vladajo nad vami.

Kar je osnova za uspeti je pogum in podajajte si vso potrebno stimulacijo, da bo ta pogum pronikal do slehernega slovenskega hlapca, in pokažite zobe vladi, kateri je malo mar kaj se je ves čas dogajalo z vami. Uzamite si usodo v svoje roke ustvarite si družbo pridnih rok in podajte priliko ostalim, da spoznajo način življenja skozi svojo lastno ustvarjanje.

Tako bo pričel standard rasti, stroški države bodo uravnovešeni, kar do sem ni bilo mogoče in slovenski narod bo na novom sproščeno zadihal ob dobri volji pri delu! Stem si boste pa lahko dovolil tudi primere kos pogače za katero bo sleherni slovenski državljan skrbel/a da bo postatala pogača vse večja in večja! V teh mislih želja se vam z mojim utripom srca pridružujem in želim, da pridete moji/naši sorojaki v Sloveniji čim prej na svoj dolgo pričakovani zaželjeni cilj SVOBODE!

Lep pozdrav iz Baden- Württemberga-Deutschland

Franc Jazbinšek