Oh tujina kako si čudovita pa tudi kruta in drska,
saj jaz skozi tebe postal bi skoraj trska,
nič več pravega življenja v meni ni bilo,
ljubezen do domovine, žalostila srce mi je močno!

že kar kmalu okusil sem dobrine vse tujine,
kaj vse nam širni svet v roke je ponudil,
in tudi česar ni mogoče bilo mi dati,
ko me prevzame hrepenenje po rodni grudi Mati!

V trenutkih, srce se mi razjoče,
domotožje prenehati nikakor noče,
še nekaj potrpljenja v čas potrebno bo vložiti,
ko moč mi bo podana, zavedno tujino zapustiti!

Minula so leta in tudi desetletja,
in še vedno se misel z domotožjem prepleta,
v želji na siva leta v Domovini, živeti,
in ob odživetju na kraju se še prijetno imeti!

Ko čas bo napočil in mi rahlo zatisnil oko,
me mama zemlja k sebi zopet uzela bo.
V močni ljubezni me bo rahlo lepo odela,
Tujina, kot Domovina za vedno me v naročju bo mela!

Autor: Jazbinšek Franc