Marko Pavlišič

Pogosto se sliši, da so podjetja v Sloveniji preveč zadolžena. Toliko, da ne morejo več najemati novih kreditov. Ob tem, se bi vsaj kdo lahko vprašal, kam pa so šla sredstva, ki so jih podjetja z to prekomerno zadolžitvijo dobila? Kje so?

Prekomerna zadolžitev pomeni enostavno le to, da imaš razmerje med dolgom in kapitalom preveliko. In banka več ni sigurna, da bo svoj kredit dobila poplačan. Visoka zadolžitev pomeni visoke stroške za obresti, ki lahko podjetje hitro spravijo v rdeče številke. Če pa se zgodi najslabše, in gre podjetje v likvidacijo, lahko potem kapital ne zadošča za poplačilo in banki ostane luknja. Tipično je nekako varno razmerje pol:pol.

Ampak, ker so bili v preteklosti časi, ko so banke denar ponujale zelo poceni, in je izgledalo da bo rast (recimo cen nepremičnin) trajala v neskončnost, da smo končno našliformulo večne mladosti in lepote, oz. gospodrske rasti, se je marsikateri podjetnik prekomerno zadolžil. Zakaj bi iskal lastniški kapital, če lahko dolžniškeg

V zadnjem času se v kombinaciji z prodajo Mercatorja in ostalimi podobnimi dogodki omenja znana politična floskula, da je transakcija dovoljena le, če se ohranijo delovna mesta. Pa ne samo s privatizacijo. Tudi v ostalih zadevah je ohranitev delovnih mest tista mantra, ki se jo, politično gledano, splača ponavljati. Čeprav statistično gledano, smo pri tem sila neuspešni. Število nezaposlenih je zraslo na 120.000, in padec v zadnjem mesecu ali dvema je le sezonske narave. Res pa je, da zaradi politike ohranjanja delovnih mest, rajeizgubimo celo tovarno kot le recimo četrtino delovnih mest v tovarni.

Ampak bistvo navdušenja nad politiko in ohranjanjem delovnih mest med večino politikov in žal tudi večino volilcev je drugje. Je le odsev tega, da ne verjamemo v to, da smo sposobni ustvarjati nova delovna mesta. Da nimamo poguma žal pa niti želje po novih pristopih, novih tehnologijah, novih oblikah sodelovanja. Večinsko smo za status quo. Da naj se nič ne spremeni. Namesto spodbudnejšega

Peter Frankl, ki ga zelo cenim, je v Financah objavil svoj pogled na trenutno politično situacijo, in napovedal da bo Cerar v bistvu Bratuškova, ki je bila Šušteršič. Poanta je v tem, da ne glede na obljube in predvolilna mnenja, po volitvah prav veliko možnosti ni. Tako je Janez moral iti s slabo banko, ki ji je pred tem nasprotoval (seveda sem ga pobaral o tem,in mi je lepo razložil kaj pa kako) in z njo se je potem morala sprijazniti tudi Alenka.

Omenja tudi obisk Alenke v Bruslju, ki jo je spremenil, in da bo istega deležen tudi Miro. Pri tem je škoda le v to, da se Alenka, Uroš in Janez niso že pred dvemi tedni skupaj prijateljsko vsedli z Mirotom in mu par zadev razložili. Namreč, bolj kot rineš v neko smer, težje je nato kurs obrniti. Sploh, če si na ta račun pridobil nove volilce.

Simptomatičen primer tega je zadnja Alenkina poteza glede zamrznitve privatizacije. Če to res ne vpliva na nič, je zamudila krasno priložnost, da bi bila tiho. Ampak tiho ni bila, ker smo pač v času

Kar nemcem ni uspelo v drugi svetovni vojni z orožjem, jim je uspelo z krediti - pravi stari, bolj levičarski, pregovor. Namiguje seveda na to, da z zadolževanjem izgubljamo suverenost. Bolj kot si zadolžen, bolj si odvisen od drugih. Pri tem se seveda pozabi omeniti, da krediti niso nekaj, kar ti tlačijo v žep tako mimogrede, ko si ogleduješ znamenitosti v Berlinu, Bernu ali Londonu ampak jih najamaše kar sam.

Ko si enkrat zadolžen toliko kot Slovenija, si enostavno v situaciji, ko svojih obveznosti ne moreš več izpolnjevati, ne da se bi na novo zadolževal. Če bi tisto miljardo za obresti še nekako stisnili v proračunu, pa je ob prvem zapadanju glavnice, ki tipično znese dve ali tri miljardi na leto to praktično nemogoče. Govorimo namreč o tretjini proračuna. Proračuna, ki ima že brez tega miljardo in pol primankljaja.

To več niso zneski, ki jih lahko kompenziraš z dvigom DDVja za procent, ampak ga bi moral dvigniti za 10%. Ne govorimo več o privatizaciji Energetike Črnomelj, ampak b

20 let, kakšno leto gor ali dol, nam politiki govorijo, kako se mora politika umakniti iz gospodarstva. Da je namesto tega potrebno uvesti korporativno upravljanje. Jasno definirati cilje in jim slediti. Da bodo državna podjetja delovala pozitivno, se razvijala, odpirala nova delovna mesta in da jih bomo nenazadnje, prodali po visoki ceni, nato pa z iztržkom bodisi poplačali dolgove, vložili v boljšo infrastrukturo ali kaj podobnega.

In v ta namen so se po kopici obljub začele dogajati spremembe. AUKN, ki svoje vloge ni izpolnil. Sprejet je bil prvi zakon o SDHju, vendar se je ustavilo pri klasifikaciji naložb. Sprejet je bil drugi zakon o SDH, pa se je ustavilo pri strategiji.

In za veliki finale, se je zgodil Mercator.In ko bi človek pričakoval, da se bo politika enotno pohvalila, morda z nekoliko grenkim priokusom, da je to sedaj dokaz, da je politika umaknila in prepustila upravljanje premoženja korporativnemu upravljanju, se je zgodilo popolnoma nasprotno. Bratušek, Židan, Dragon

Na zadnjem soočenju sta Dejan Židan in Alenka Bratušek okrivila Državljansko listo češ, da zaradi nas ni bila sprejeta in izvedena ideja za ustanovitev firme Slovenski les d.o.o. Predsednik Državljanske liste je na to suvereno odvrnil, da je tako prav, ker je on proti odpiranju vedno novih in novih korit državnegadenarja, pri katerih se potem napaja korupcija.

Nič novega ni, da Državljansko listo obtožujejo za propad marsikatere ideje. Nič hudega, vse te z veseljem priznamo. Glede na majhnost naše poslanske skupine, smo res učinkovito le blokirali neumnosti, precej težje pa je bilo kaj sprejeti, pa tudi tam smo marsikaj naredili. Recimo ZDIJZ, ki je na koncu odprl podatke o vseh slabih kreditih v bankah, ki smo jih reševali z davkoplačevalskim denarjem. Blokirali smo pa seveda drugi dvig DDVja, pa recimo "zdravstveno reformo", ki je v narekovajih zato, ker prenosu prostovoljnega zavarovanja v obvezno (z dvigom prispevne stopnje) pač ne moremo reči reforma.

V debati z Francem Bogovičem

Jutri grem z biciklom, iz Ljubljane v Metliko. Na Vigred. Pridružite se. Več informacij.

Alenka Bratušek je odstopila. V teh mesecih sem jo pa vseeno imel toliko priliko spoznati, da mije bilo jasno, da o tem ni nobenega dvoma. In tudi toliko, da je jasno, da bo delovala maksimalno razumno in ne všečno, in ravno zato bo na koncu izpadlo, da je v bistvu odstopila zaradi pritiska medijev ali opozicije, ki pritiskajo, kot bi bil vsak dan zlata vreden. Kar je najmanj smešno, ker v najboljšem primeru bo trajalo kakšne 4 mesece, da se bo znova sestavila nova vlada.

Prvi del je povezan z ustavnimi določbami okoli iskanja novega mandatarja. Lahko ga predsednik države, lahko ga poslanske skupine, lahko ga skupina poslancev. Kot nam razlagajo pravniki, in v tem so si enotni, je to zapisano z namenom stabilizacije parlamenta in vlade. Očitno so pisci ustave ocenili, da vročekrvnemu narodu ni ravno za dati v roke orodja, s katerim lahko še vročekrven naredi, kar mu je ravno tisti trenutek padlo na glavo. Naj vsaj (parkrat) prespi, preden se odloči.

In v duhu tega, mi je iskanje neki