Na zadnjem soočenju sta Dejan Židan in Alenka Bratušek okrivila Državljansko listo češ, da zaradi nas ni bila sprejeta in izvedena ideja za ustanovitev firme Slovenski les d.o.o. Predsednik Državljanske liste je na to suvereno odvrnil, da je tako prav, ker je on proti odpiranju vedno novih in novih korit državnegadenarja, pri katerih se potem napaja korupcija.

Nič novega ni, da Državljansko listo obtožujejo za propad marsikatere ideje. Nič hudega, vse te z veseljem priznamo. Glede na majhnost naše poslanske skupine, smo res učinkovito le blokirali neumnosti, precej težje pa je bilo kaj sprejeti, pa tudi tam smo marsikaj naredili. Recimo ZDIJZ, ki je na koncu odprl podatke o vseh slabih kreditih v bankah, ki smo jih reševali z davkoplačevalskim denarjem. Blokirali smo pa seveda drugi dvig DDVja, pa recimo "zdravstveno reformo", ki je v narekovajih zato, ker prenosu prostovoljnega zavarovanja v obvezno (z dvigom prispevne stopnje) pač ne moremo reči reforma.

V debati z Francem Bogovičem pa so potem še malce modrovali ali je Židan za ustanovitev te firme želelzastaviti gozdove ali ne. Ampak poglejmo za kaj se je sploh šlo.

Ob hudem žledu letos je bilo v gozdu ogromno škode in na trgu se je pričakovalo, in se je tudi zgodilo, da bo ponudba lesa se precej povečala, s tem pa bodo cene padle. In ideja, na katero je prišel Židan, je bila, da bi ustanovili podjetje Slovenski les d.o.o., ki bi nato les odkupovala in ga potem prodajala na bolj oddaljenih trgih, kamor ga posamezni slovenski ponudniki ne morejo. Ne morejo ga pa zato, ker imajo premajhne količine, ki velikih ne zanimajo, nimajo pa tudi vspostavljenih ustreznih povezav, transportnih poti itd...

To idejo nam je minister Židan predstavil v poslanski skupini. In povedal, da to podjetje v bistvu ne bi krilo razlike v ceni, ampak da bi kmetje dobili plačano po enaki ceni, kot bi podjetje prodalo naprej, znižano za stroške. Zakaj bi potem podjetje potrebovalo 70 mio, pa ni vedel povedati. Seveda vsako podjetje potrebuje nekaj denarja za zagon, ampak 70 mio???

V bistvu bi od Židana, ki v kombinaciji z prodajo Mercatorja nonstop poudarja možnost zadruge, pričakoval, da bi tudi v primeru lesa prišel z idejo zadruge. Da naj se pač ponudniki lesa organizirajo v zadrugo in potem skupaj ponudijo velike količine, organizirajo vse skupaj pa je. Točno to, je namreč namen zadrug. In ni potrebno nobene države zraven.

70 mio bi rabili. Od kje naj bi to vzeli, jasno da ni vedel povedati. Da je v proračunu suša je sedaj verjento jasno že vsem, sploh, če spremljamo kaj dogaja s subvencioniranjem dijaških prevozov, kjer so velik problem že manjši zneski. No, Židan seveda ima rešitev. Vzeli bi kredit in potem to ni strošek države. Ja pa ja. Tako kot tudi kredit 35 mio Cimosu ni bil. No, ni bil par mesecev. Potem pa je postal. Ko ga Cimos ni mogel vrniti, in so banke vnovčile garancije države. Ali kredit za izgradnjo Stožic. Ki ga bomo preko DUTB plačali vsi davkoplačevalci. Levičarjem res ne gre zaupati javnih financ. Ko zmanjka, vzameš kredit, potem pa naj razmišlja naslednja vlada.

In pri tej omembi kredita, je Židan dobil nazaj fantastičen odgovor. Naj za kredit zastavi gozdove. Namreč, če bo podjetje Slovenski les d.o.o., delalo tako kot je prikazal, potem bo kredit odplačan, in ne bo problema. Da je to res bila ideja, piše kar nekaj člankov. Recimo tale in tale. Tako da to okolizastavljanja gozdov ni ravno iz trte zvito. Je pa res, da se je po burnem odzivu javnosti Židan nato premislil.

Šlo je skratka za klasično socialistično zgodbo, kjer naj se država meša zraven, če se le da. Ob tem, da poleg osnovne ideje minister ni znal odgovoriti niti na najosnovnejša vprašanja. Recimo, kdo pa bo za to firmo odkupoval les? Ali imajo pripravljene gozdne manipulante? Za takšne količine je potrebno kar nekaj ljudi. Usposobljenih ljudi. Tega ne moreš kar čez noč poiskati in organizirati. Čez noč lahko zaposliš le par (prijateljskih) referentov, ki potem poiščejo (prijateljske) podizvajalce, ki nato opravijo (prijateljski) odkup od izbranih (prijateljskih) prodajalcev.

In za to se je v bistvu šlo. In zato je dobil rdeč karton. In zaslužil si ga je.

Ne glede na celotno razsežnost žledne katastrofe je količina lesa, ki se je ali se bo, zaradi tega znašla na trgu za evropske razmere dokaj zanemarljiva. In, če bi bili slovenski gozdarji malce bolj podjetni, bi to komot na trg spravili. Res pa to ne gre, če se zapreš le v obstoječe okvire. Tukaj so se pa kapacitete hitro zapolnile. Tako da bi ta žled moral biti krasna priložnost, da bi lastniki res pristopili k ustanovitvi lesne zadruge, ki bi lahko pomagala tako v izjemnih okoliščinah kot tudi pri normalnemu delu. In ja, če bi oškodovanci predlagali ustanovitev Lesne zadruge, bi bilo to vredno podpreti. S stališčem seveda, ne z davkoplačevalskim denarjem. Lastništvo prinaša odgovornost. In, če se ti zdi ustanovitev zadruge dobra ideja in pričakuješ od njej korist, je prav, da to pokažeš tudi z denarjem. Svojim. Ne tujim.

Sicer se je pa potem pokazalo, da je bil žled v bistvu le izgovor. Ker idejo o takšnem državnem vrtičku, pardon, podjetju, je Židan gojil že prej. In žled mu je dal priložnost, da bi to nekako uresničil pod krinko žledu.

In ja, točno na ta način, z ustanavljanjem novih podjetij, organizacij, agencij, inštitutov smo prišli do preobsežnega javnega sektorja, z kopico zaposlenih. Pot v pekel je ponavadi tlakovana z najboljšimi nameni.

PS: Vmes je bilo seveda še srečanje s predstavniki gozdne panoge. In tudi njih Židan ni mogel prepričati. Ker pač ni na praktično nobeno vprašanje vedel odgovoriti. Razen, da bi on rad imel to podjetje. In 70 mio v njem. No kasneje bi bil zadovoljen že tudi z 35 mio.

PPS: Originalna objava na mojem blogu.