Članek
Mit o ohranjanju delovnih mest
Objavljeno Jul 08, 2014

V zadnjem času se v kombinaciji z prodajo Mercatorja in ostalimi podobnimi dogodki omenja znana politična floskula, da je transakcija dovoljena le, če se ohranijo delovna mesta. Pa ne samo s privatizacijo. Tudi v ostalih zadevah je ohranitev delovnih mest tista mantra, ki se jo, politično gledano, splača ponavljati. Čeprav statistično gledano, smo pri tem sila neuspešni. Število nezaposlenih je zraslo na 120.000, in padec v zadnjem mesecu ali dvema je le sezonske narave. Res pa je, da zaradi politike ohranjanja delovnih mest, rajeizgubimo celo tovarno kot le recimo četrtino delovnih mest v tovarni.

Ampak bistvo navdušenja nad politiko in ohranjanjem delovnih mest med večino politikov in žal tudi večino volilcev je drugje. Je le odsev tega, da ne verjamemo v to, da smo sposobni ustvarjati nova delovna mesta. Da nimamo poguma žal pa niti želje po novih pristopih, novih tehnologijah, novih oblikah sodelovanja. Večinsko smo za status quo. Da naj se nič ne spremeni. Namesto spodbudnejšega poslovnega okolja, ki bi omogočilo novo ustvarjalnost in nova delovna mesta, se zatekamo k dodatnim omejitvam in preprekam, da vsaj tega kar imamo, ne bi izgubili. Ampak to izgubljamo. Dokazano. In brez sprememb bomo izgubljali še naprej. Ne le tovarne, kupi poklicev so že izumrli. Svet se spreminja, in če se ne spreminjamo z njim, bomo izumrli. Kot dinozavri. Pa so se tudi dinozavri borili za ohranjanje delovnega mesta dinozavra.

V vsaki družbi lahko v grobem lahko v grobem delovanje razdelimo na dve funkciji. Na ustvarjanje in na delitev. Ustvarjanje priskrbi dobrine, ki jih nato razdelimo. Da nam ni treba deliti pridelanih ovc in krompirja, sešitih oblek in pooblanih desk, so nekoč izumili denar, ki nam olajša celotno razpravo. Na eni strani ustvarjamo vrednost, izraženo v denarju, čeprav so to v resnici ovce, krompir, obleke in pooblane deske, na drugi strani pa denar delimo. Delimo ga pa skozi plače, kapitalske dobičke, davke, donacije, subvencije, transferje, pokojnine ali obresti (pa še kaj bi se našlo).

In kako delimo, je stvar politike. In dejstvo je, da ne glede na to kdo in kako ustvarja, lahko politika pravično razdeli. Seveda se v tem, kaj je pravično močno razlikujemo. Za ene je pravično "kdor ne dela, naj ne je", za druge "vsakomur po njegovih potrebah", tretji"work hard, party hard" četrti bi pa delili "etično in načelno, pa karkoli že to pomeni, le da je pravično in zveličavno". In ta pravičnost se skozi politiko potem manifestira skozi stopnje in načine obdavčitve, socialne transferje, plačno politiko v javnem sektorju in v zadnjem času skozi ideje o omejevanju razmerij med plačami. Lahko imate o vsakem izmed teh svoje mnenje, ampak dejstvo je, da je osnovni namen politike dejansko delitev. Seveda politika meša tudi v sfero ustvarjanja, ampak tudi tam predvse, zaradi delitve.

In, če je osnovni namen politike delitev, potem bi človek logično pričakoval, da se bodo politiki zavzemali za to, da je čim več ustvarjenega, saj potem lahko več delijo. In več kot nekomu daš, bolj lahko v zameno pričakuješ, da te bo še naprej volil in podpiral. In tukaj pridemo do paradoksa ohranjanja delovnih mest.

Recimo da imamo podjetje, ki dela stole. Zaposlenih ima 1000 delavcev. Podjetje uvede proizvodnjo izboljšavo, ki dvigne produktivnost za 10%. Kar pomeni, da lahko enako količino ustvarijo z 10% manj delavcev ali pa izdelajo 10% stolov več. Žal so razmere na trgu takšne, da bi povečanje prodaje za 10% pomenilo znižanje cene stola na eni strani in dvig cene surovin na drugi, da se to enostavno ne izide. Finančno gledano se podjetju bolj splača ohraniti proizvodnjo na isti ravni, pa čeprav 10% ljudi lahko sedi v kantini in cel dan igra bridge. Ali pa se pri igranju bridga menjajo. Ampak saj je jasna poanta, 10% ljudi v bistvu nima dela.

Ali jih odpustiti?

Politika ohranjanja delovnih mest bo temu odločno nasprotovala. Ampak razum nam pa pravi, da če teh 10% odpustimo, si bo vsaj nekaj izmed njih našlo neko novo delo, kjer bodo ustvarili več. Morda bodo šli k izdelovalcu miz, ki pa še ima prodajni prostor na trgu. Morda bodo odprli startup za izdelavo gugalnikov. Morda pa bodo gradili hišice na drevesih ali popravljali pohištvo.

V vsakem primeru pa lahko sklepamo, da bodo ustvarili več, kot bi z igranjem bridgea. Pa čeprav bo mora kdo od njih še nekaj časa brez dela. Bo pa potem doma več pospravljal, ženi skuhal kosilo in otrokom pomagal pri domači nalogi. Še sosedi pokosil vrt in obrezal živo mejo.

Skratka, ustvarjenega bo več, s tem pa bo tudi politika dobila več za deliti. In suma sumarum, bomo vsi skupaj imeli več. Pa več ne pomeni nujno več avtov, ipadov in čevljev ampak predvsem več kvalitetnih vozil, ki manj onesnažujejo okolje, kvalitetnejše storitve in več zdrave hrane, več prostega časa in bolj sproščeno življenje.

Racionalno ravnanje, tudi v politiki delovnih mest, ni nič drugega kot racionalno ravnanje na ostalih področjih. Da iz omejenih resoursov, pa naj bodo to surovine, energija ali čas, dobimo čim več. Ker več kot dobimo, manj resoursov pokurimo. Manj kot pokurimo časa za delo, več ga ostane za prijetnejše aktivnosti. Manj kot pokurimo surovin, dlje časa jih bomo lahko črpali. Manj kot pokurimo energije, manj onesnažujemo planet. Za to gre, ne za to, da bi nekateri kopičili dobrine, s katerimi potem ne vedo kaj naj.

Politika ohranjanja delovnih mest za vsako ceno, tudi čisto neracionalna, je le izkaz da politika ne verjame v lastno pravičnost delitve niti v to, da smo sposobni ustvariti še kakšno novo delovno mesto. To je politika dinozavrov. In dinozavri so izumrli.

PS: Pa da ne bo pomote, popolnoma se zavedam, kakšno osebno tragedijo doživi vsak, ki ostane brez dela. Vse preveč sem jih videl od blizu. In ravno zato, ker je takšnih v Sloveniji v zadnjih letih cirka 70.000, 70.000 tragedij, moramo ugotoviti, da ta politika ni prava. Da se sicer ohranjanje delovnih mest lepo sliši, da pa ne deluje. Ne deluje za 70.000 ljudi. In tudi zato, nam ljudje odhajajo v tujino. Tako kot je v času Jugoslavije zunaj delalo skoraj 10% ljudi, ker doma nismo znali ustvarjati novih delovnih mest, stara pa že zaradi razvoja pač umirajo. Tako kot tudi v naravi staro odmira in ga novo nadomešča. Dlje kot si bomo zatiskali oči, slabše bo. Dinozavri so si zatiskali do konca.

Original objavljeno na mojem blogu.

Ja, P.J. to pri nas ni možno. Vsaj mislim, da ne. Je pa delo na črno in plačevanje bistveno bolj enostavno kot tam pri vas :) Razmišljam, če ti en tak delodajalec "crkne", se ne sekiraš preveč. Pač gre 1/4 zaslužka....

Ko takole včasih mimogrede naletim na predvolilna soočenja na bilo kateri TV ali RA postaji, me spreletava srh zaradi bebavih voditeljev teh oddaj, s poslanstvom destrukcije določenih političnih osebkov, še bolj pa zaradi odgovorov soočenih politikov glede ustvarjanja delovnih mest. Je možno, da so oboji tako daleč od poznavanja dejanskih pogojev za zadržanje obstoječih ali ustvarjanje novih delovnih mest? Kot da je samo treba vzeti v roke papir in pisalo ter jih pričeti ustvarjati ... Sveta preproščina in nevednost, sploh pa usodna nevednost ali sprenevedanje politikov s tako miselnostjo, katerih izvolitev nam bo še naprej slabšala življenje in praznila denarnice.

Zgolj kot ideja, kako ohraniti zaposlenost (in ne delovnih mest): Z Lepooko sva pobrala sila in kopita in se odpravila v svet... Sva starsa dveh malcic in zivljenje zahteva nekaj fleksibilnosti... Jaz delam 32 ur na teden (povprecno). Nekaj ur v tednu delam pri japonski kemicni tovarni, ki ima tu v EU razporejenih 13 proizvodnih obratov. Ker delam v IT, mi je seveda omogoceno, da do vseh lokacij dostopam oddaljeno. Nekaj ur pa naredim v pristaniski logistiki... Tudi tam potrebujejo razvijalce. In se nekaj ur naredim v tovarni, ki izdeluje svetila za avtomobile. Toda jaz nimam treh sluzb. Najem "delovnega mesta" z vsemi pripadajocimi prikljucki (elektrika, internet, voda), s skupnimi prostori (kuhinja, sejna soba, itd.) me stane 160 EUR (torej nekako 1 EUR na uro dela). Druzim se s kolegi, ki imajo vsak svoj vrticek, izmenjujemo si informacije, potrebe narocnikov, izkusnje... Smo sodelavci, ceprav pravno formalno to nismo. Druzi nas le to, da delamo v istih prostorih. --- Lepooka dela zjutraj pet dni v tednu po tri ure pri enem delodajalcu, ker skrbi za nabavo in pripravo dela. Potem, ko svoje delo opravi, je delodajalec ne potrebuje vec. Ce bi jo, bi to pomenilo, da svojega dela ni dobro opravila. Ob pol deveti je tako doma. Nato pri stirih razlicnih firmah (2 dni + 1 dan + 1 dan + 1 dan) skrbi za racunovodstvo. Skupaj opravi se 14 ur. Na teden torej vsega skupaj 29 ur. --- V cem je poanta? Fleksibilnost trga mora biti podprta na vseh ravneh - vljucno s tem, da nama obema skupaj delo z dajatvami ne vzame na letni ravni vec kakor 8 ur - brez potrebe po racunovodji, ne vem kakih dokazilih in nepotrebne birokracije. Sklenitev taksne ali drugacne pogodbe o delu je za delodajalca in delojemalca (po opravljenih pogovorih) stvar enega obrazca. Prevoz iz lokacije na lokacijo je stvar desetih ali 15 ih minut, ker javni prevoz deluje. Otroci so lahko v vrtcu 4, 5, 6, 8 ali 10 (nekje tudi 12) ur. Stvar dogovora in pogodbe. Najini so 5. Torej ni nepotrebnih stroskov in tezav s kapacitetami. Starsi se lahko dodatno izobrazujemo ali prekvalificiramo - davcna nam prizna do tisoc evrov davcne olajsave na mesec (ob predlozenih dokazilih). Ce se preselim, zaradi spremembe lokacije dela, mi celoten strosek selitve drzava prizna kot davcno olajsavo. itd. Skratka, strinjam se z Markom. Mantra o ohranitvi delovnih mest je zabloda. Potrebno je gledati v smeri omogocanja zaposlenosti in zaposljivosti, kar je povsem druga paradigma.

Hm, mogoče pa je treba namesto, da se raztmišlja o povečanju proizvodnje ajde stolov (ki se jih itak vsako let proda manj, ker je trg zasičen in razdeljen, plus kriza blabla), razmišlja o proizvodnji dodatkov za te stole in dodatne storitve, povezane s stoli? Ali pa proizvaja nek čisto drugačen proizvod, ki ima svojo zgodbo (ala Spinalis). Sky is the limit, ne samo jamrat, kako ne gre. Poznam Indijca, ki ima fabrko ravno stollov in jih naredi vsako let nekaj miljonov, 95% cene predstavlja transport do EU. Ni šans.