Pastelne barve neba,

čudovita podoba večerne zarje.

Čez polja oddaljeni vrhovi

v belo odejo zavitih gora.

Na drugi strani vitke smreke,

segajoče s svojim vrhom proti nebu.

In jaz... obdana z vso to magično lepotoe.

Malce odsotno zasanjana,

brez misli, v želji po pobegu nemiru,

ki s svojimi ostrimi kremplji sega globoko vame.

Počasi se vračam v svoje pribežališče,

v varno naročje praznega doma,

tihih sten in molčečih oken,

ki spreminjajo svojo panoramo iz minute v minuto.

Čakajoča na...

Vzea so mi krila,

da bi letela,

spodneslo mi je tla,

da bi hodila,

ugaša luč upanja,

a plamenček

žge v prsih.

Sem naivna?

Sem preveč sanjava?

Kaj ostane človeku, če neha sanjati?

Kako lahko živi človek, če ne verjame več, če ne zaupa več?

Ne vem..., odgovor bo mogoče prinesel čas.

Svet je lep!