Članek
Potujoča duša
Objavljeno Jun 14, 2015

"Čas je!« je rekel starec v belih oblačilih. Njegovi lasje so bili beli, rahlo valoviti in so se spajali z dolgo belo brado. Njegov blagi pogled se je zazrl v dekletce,ki je sedelo na tleh ob njegovih nogah. Njen obrazek je bil bled, le lica so bila čisto rahlo obarvana. Otožne oči izrazito zelene barve so se z nemo prošnjo zagledale vanj. Čutil je njen strah. Tu ob njem je bila mirna. Čutila je varno toplino njegovega naročja. Tako zelo rada ga je imela. Zdaj pa jo pošilja na pot. Njeno malo čisto srce je razbijalo na vso moč. Tako zelo si je želela ostati. Čutila je njegovo bolečino. Tudi njemu se je paralo srce. A kozmos je zahteval svoje. Dekletce je moralo svojo nalogo izpolniti. Vedel je, da bo njeno potovanje vse prej kot mirno in varno. Njegov pogled je videl daleč naprej in nazaj v času.  Še zadnjič je dekletce položilo glavo na njegova kolena. Začutilo je njegovo roko na svojih laseh. Nežno ji je poklonil še zadnji pobožek pred odhodom. Zaprlo je oči. Zajelo še zadnji dah in se prepustilo vrtincu, ki jo je potegnil vase in jo položil v toplo in le zanjo pripravljeno posteljico, v maternici njene matere. Prepustilo se je čakanju. Prisluškovalo zvokom njenega očeta, ki se je skupaj z materjo veselil pričakovanega otroka. Vedno znova se je nasmehnilo, ker ni dopuščal nobene druge možnosti. Želel je postati očka deklici. Včasih se jemalce navihano nasmehnil svoji ženi, ki je dvomila ali bo punčka ali fantek. Izbral je ime za punčko. Lili. Prišel je dan. Dan, ko se je dekletce z imenom Lili odločilo, da ne bo več čakalo v temi. Želelo je videti obraz matere in očeta.

Posteljica je postala neudobna. Nekaj jo je ovijalo okoli vratu. Dih ji je zastajal, ko jo je posteljica na vso silo izrivala iz sebe. Slišala je krike matere. Čutila je kako se trga vse okoli nje. Preden je zagledala luč sveta, ji je zmanjkalo moči. Njen dah je zamrl. Znova je potovala tja proti starcu, kjer se je čutila varno. A že na pol poti je zaslišala njegov blagi glas: »obrni se tam te čakata oče in mati. Ni še čas, da bi se vrnila k meni.«

Začutila je udarce po hrbtu. Iz njenih ust je prišel rahel, komaj zaznaven krik. »Hvala Bogu,«je zaslišala glas nad seboj: »otrok je zadihal.« »Ja, za las nam ga je uspelo rešiti,« je rekel drugi glas. Toplo so jo zavili. Neko jo je vzel v naročje in jo odnesel k materi. Njene oči še niso videle, a začutila je vonj in toplino osebe, ki jo je vzela v naročje. »To je moja mati,« si je mislila. V trenutku je zaspala.

Njeno potovanje se je nadaljevalo. Otroštvo, kjer jo je njen ati nosil po rokah. Bila je njegova princeska. Malce razočarana, ko je dobila bratca. Ker ni razumela, zakaj ji naenkrat vsi govore: »Ti si zdaj že velika.« Le njen očka jo je še vedno vzel v naročje. Ji pripovedoval pravljice. Vsebine ni razumela. Zvok njegovega glasu, udobno naročje, sta ji pela najlepšo pesem. Tudi bratec je  počasi rasel in vzela ga je v svoje okrilje. Čuvala ga je pred vsakim, ki bi mu želel storiti kaj slabega. Bila sta povezana z nevidno nitjo imenovano ljubezen. Bila je tako močna, da je verjela, da je nič na svetu ne more pretrgati. Takrat še ni vedela, da ima ljubezen več odtenkov. A ker je bila zelo zvedava, je Lili kaj hitro odkrila, nov odtenek ljubezni. Brezglavo in brez strahu je stekla v naročje novi ljubezni. To je bil fant, gostih kodrastih las. Čudovitega nasmeha. Nobena prošnja staršev ni pomagala. Nobena grožnja se je ni dotaknila. Nobenemu opozorilu ni verjela. Vzela je v roke srce in ga poklonila fantu.

S tistim hipom, je zavrtela čas malo hitreje. Postala je žena in mati. Za svojo novo družino je bila pripravljena narediti vse. V zemeljskem času 24 let, je svoje življenje podredila in poklonila svoji ljubezni do moža, hčerke in sina. Postala je utrujena, žalostna. Vedela je, da je znova napočil čas, ko mora oditi. Njeno srce je krvavelo, duša je jokala brez solza. Zaprla je vrata hladnega ognjišča.Znova se je podala na pot. Še vedno je nosila svoje srce na dlani. Z vsakim nadaljnjim dnem,  se je bolj in bolj zavedala, da se mora ogrniti v nevidne plašče, ki jo bodo zaščitili pred nasiljem, sovraštvom, zlobo in nevoščljivostjo sveta. Popolnoma nevidna je hodila po svetu. Le redki so videli njeno lice. Ostali so videli le obraze, s katerimi je skrivala svojo dušo, ki je znala le darovati, pomagati in ljubiti. Nekega večera, je sedela v sobi, edina razsvetljava je bil mesec, ki je s svojimi srebrnimi žarki svetil njen prosojni obraz. Lovil njene solze, ki so se v bledi mesečini svetile kot biseri. Bili so biseri žalosti, samote in bolečine, ki je parala. Začutila je kako ji počasi nevidna vrv stiska vrat. Vsak trenutek se je vlekel kot tisočletje. V mislih je znova prosila belolasega starca naj jo sprejme v svoje naročje, kjer ni žalosti, krivic, zlobe niti bolečine. Vedela je, da njena prošnja ne bo uslišana.

Ni še bil čas.Njena naloga še ni bila izpolnjena. Spraševala se je, kaj je moja naloga na tem svetu? A odgovora ni dobila. Njeno potovanje v času, se je nadaljevalo. Vsakdan nova naloga, nov preizkus, nova bolečina. Vmesni trenutki še vedno prepojeni s čistim otroškim veseljem. Z radostnim občutkom, ko je lahko komu podarila objem, nasmeh, lepo besedo in mu polepšala dan. To je bilo zanjo pojem sreče. Na mozaik svoje življenjske slike, je lepila te trenutke, skupaj z vsemi tistimi, detajli, ko je spoznavala, da so na svetu okoli nje tudi duše, ki jo imajo rade, ki si vzamejo čas, da pogledajo pod tančice v njeno lice. Brez besed, je znala začutiti žalost in bolečino ljudi, ki so ji hodili na pot. Začutila je njihovo lakoto po ljubezni. Tisti pravi, ki se dotakne vsake brazgotine, ki jo življenje vtisne v srce, kot zemljevid s katerim se v večnost zapišejo vsi dogodki vseh časov. Še vedno nosi svojo dušo na mehki dlani. Trga koščke svojega srca in jih podarja vedno znova vsem tistim, kjer njena duša zazna tisto bolečino, ki je večini skrita na pogled.

Nedavno tega pa je naletela na mrtvo dušo, ki ji je ponudila zrcalo. Pa ni bilo to navadno ogledalo v katerem se vidijo obrazi. Bilo je zrcalo duše, ki se je že pred stoletji skrila. Zaprla vsa vrata in okna pred svetom, ki je bil prekrut. Duša, ki je zakopala svoj zaklad imenovan ljubezen in bližino v živem pesku. Napis, ki je opozarjal na živi pesek je bil: »vrata zaprta, okna zastrta, vstop prepovedan.« A Lili, tega napisa ni videla. Videla je le priprta vrata. Usedla se je na prag vrat. S hrbtom se naslonila na podboj. Zaprla oči in prisluhnila zvoku, ki je prihajal izza vrat. Zvok je postajal razumljiv. Vsak večer znova,se je vračala. Potrpežljivo je čakala na novo pravljico. Z vsako pravljico, se je v njeno srce zarezala bolečina, v njeno dušo strah. Tihi neslišni glas jo je opozarjal: »zbeži stran. Ne ostajaj!« Bolj, ko se je trudila slišati čigav je ta neslišni glas, manj moči je imela za beg. To ni bil le glas njene duše, to je bil tudi glas mrtve duše. Čutila je, kako se duši dotikata brez besed, poslavljajoči se brez slovesa, iščoči konec, pred začetkom.  A potovanje se nadaljuje. V tej zgodbi je čas brez pomena. Ni določljiv. Prepleten v prihodnost s preteklostjo, ujet v trenutku sedanjosti.  Zapis večnosti, brez zgodovine, slutnja, ki ni oprijemljiva. Zgodba brez  konca, ker ni bilo začetka.