Tukaj je še obljubljeni 2. in 3. del tega bloga: https://bloodyshovel.wordpress.com/2018/01/21/leninism-and-bioleninism/

2. del

Bronastodobna vojna se je vrtela okrog tega, da so se veliki gospodarji malo vozili okrog s svojimi kočijami, streljali sem in tja, nato stopili iz kočije in se borili v enem samem končnem boju. Zgodnji Samurai je naredil tako. Zajahali bi svoje konje, kričali kdo so, o njihovih hišah in njihovih rodovnikih.

 Toda nekoč je nekdo ugotovil, da je  zmaga v resnici zelo donosna. In so začeli organizirati velike vojske navadnih ljudi, jim dajati poceni orožje, poceni ščite, strogo so jih disciplinirali.. in zmagali. Disciplinirana ekipa vedno zmaga nad še tako nadarjenim posameznikom.

 V teoriji je demokracija bila zamišljena za bogate ljudi, ki so se izobrazili o javnih rečeh in finančnih interesih oblasti neke nacije in so se individualno potegovali za javne politične funkcije, predstavljali so volilno telo, in če so bili uspešni, so jih ponovno izbrali, če niso bili uspešni, jih niso. Toda zakoni se sprejemajo z večino glasov. Toda nekoč je nekdo ugotovil, da je  to lahko zelo dobičkonosno; zato je z denarjem pomagal  poiskati način, da upravlja z večino parlamenta. Tako smo dobili politične stranke.

Politična stranka je zver, ki se zelo razlikuje od individualnega politika. Bogati ljudje nimajo načeloma nič od politične stranke. Ampak, njihov denar je seveda dobrodošel: toda bogati ljudje niso ravno znani po lojalnosti. Oni si lahko si privoščijo kakšno »osebnost«. Kot politični voditelj in so politiki v bistvu vaši zaposleni. Ampak vi ne potrebujete osebje, ki je zelo usposobljeno ali zelo kompetentno. Morajo biti le zvesti, poslušni in imeti nekaj zmožnosti, da postanejo izvoljeni. Pomaga, če znajo govorit. Dobro zgledajo na televiziji. Ampak to je približno tudi vse.

Hočeš ljudi, ki so zvesti, ki glasujejo tako, kot želiš ti, da bi glasovali. Kot bi Roissy povedal: moški ali ženska je zvesta le v toliko, v kolikor nima drugih možnosti. Torej idealen politik je človek, ki nima druge opcije. Nekdo, za katerega je je najboljša stvar, ki se mu bi kadarkoli zgodila, da je postal politik. Nekdo, ki mu je jasno, da če bi kdaj zapustil stranko, bi njegov status izginil. Marco Rubio, recimo. Igral bo tako, kot bo treba. Še bolje.

Vsak sistem, ki ga vodijo politične stranke, se vedno želi premakniti v levo. Njihov poslovni model temelji na pridobivanju ljudi z nizkim statusom, da bi delali zanje. Sevead- nekaj jim morajo dati v zameno. In morajo motivirati volivce, da glasujejo za njih. Njihova obljuba je preprosta: vi, ljudje z nizkim statusom, nam pomagajte, glasujte za nas, upoštevajte naše ukaze in dali vam bomo visok status. Če ne glasujete za nas in nas ne poslušate ter prepustite desnici zmago, boste ostali tam, kjer ste (s svojim statusom).

Ko levica zmaga in levica vedno zmaga, ker je bolje organizirana in bolje oblikuje večino v primerjavi z bogatimi nadležneži, ki nimajo nobenega pametnega razloga, da bi se zelo trudili koordinirati večino. Ljudje z visokim statusom v politiki izgubljajo že 300 let. Kaj zato! Še vedno so bogati. Življenje je dobro. Da, res so davki višji. In ženske so neprimerno bolj zoprne. Ampak zdaj hitreje dajo, zato je tudi to OK. Kakorkoli, koga briga. Sonce pa tudi vzhaja...

Leva vedno zmaga. Toda ko zmagajo, pristanejo na višjem statusu. Dajte no, dobili so moč. Zelo težko so se trudili prepričati vse in vsakogar, da v resnici niso na oblasti. Ampak seveda, sile reakcije se skrivajo povsod! Moramo se boriti! 80% energije levice je v proizvodnji propagande o tem, kako v resnici vodi vse grozljiva desnica. Ko so levičarji uspeli dvigniti davke na 90% davčne stopnje, so še vedno govorili o svetu kot bi živeli v romanih Charlesa Dickensa. Po 60 letih feminizma, afirmativnega delovanja in Judov v vseh pozicijah moči, so na levici leta 2017 še vedno obsedeni s »sistemskim rasizmom«, »toksično maskulinizacijo« in »antisemitizmom«. Prav.

 Seveda pa je levica že 200 let na oblasti. Ko so enkrat dobili moč in oblast, so začeli uživati svoje težko pridobljene darove visokega statusa. Seveda so izgubili disciplino, dokler se ni pojavila vedno nova leva stranka, ki je nato spet zmagala. In tako naprej in tako naprej. Cthulhu (https://en.wikipedia.org/wiki/Cthulhu#Description) vedno plava v levo. Tja, kjer je moč.

Najprej so zasegli volilni sistem. Verjetno je to bil še najlažji del. Toda oblast ni le v parlamentu.  Ločitev pristojnosti je ali je vsaj bila resnična. Parlament lahko sprejme zakon. Izvršna oblast lahko odloži ali morda celo prezre njegovo izvršitev. Sodnik bi lahko naredil nekaj napak v zakonu in ga blokiral. Nobene prave koristi ni, če ni zakonske večine, ki bi sprejemala zakone po vaših željah, če jih potem ne morete uporabiti v praksi. Moč je absolutna moč ali pa sploh ni moč.

Ampak obstaja volja, obstaja pot. In vedno obstaja nekdo z voljo po moči. Sčasoma je levica našla pot. No, dva načina. Ostanite z nami.  

3. del

 Srečno novo leto vsem. (tukaj je nekaj teksta, ki ga nisem prevajal, saj se opravičuje bralcem za prejšnji (2. del), ki je krajši.

2017 je bilo precej pestljivo leto. Domnevam, da je splošno razpoloženje razočaranje. Trump ni nič naredil do konca. Ne zdi se, da bo karkoli dejansko izpeljal. Evropa je sicer malo upočasnila begunsko invazijo, a ne bistveno. In Kitajska je spoznala, da umetna inteligenca precej bistveno olajša državni nadzor. Kaže novo pot pri cenzuri in kontroli množic. Vse, kar bo počela Kitajska, bo delal tudi Zahod, a z nekajletno zamudo. Morda z oteževalno okoliščino, da bodo zahodne države uporabljale orvelovska orodja za vbrizg bioleninizma.

Ko smo ravno pri tem, moram nadaljevati svojo zadnjo objavo. Ostali smo pri zgodnji evoluciji zahodnega liberalnega parlamentarnega sistema. V ekonomiji obstaja nek veliki koncept, imenovan "nevidna roka". V okolju svobodne trgovine, če se hoče narediti denar, bo nekdo našel način za to. Enako deluje v politiki: v svobodnem političnem okolju, če je moč, ki se jo da zagrabiti, bo nekdo vsekakor našel način, kako jo zgrabiti. Ekonomija in politika sta se zelo podobni.

Obstaja določen vidik ekonomske teorije, ki se imenuje »teorija podjetja«. Zakaj obstajajo korporacije? Zakaj ne morejo vsi biti lepo samozaposleni? Tako kot je bilo v srednjem veku, ko so delovali srednjeveški cehi. Zakaj smo zdaj vsi sužnji ogromnih korporacij?

Obstaja veliko idej, razmetanih okrog, toda standardna teorija pravi, da so podjetja zgrajena zaradi "transakcijskih stroškov". V bistvu na prostem trgu posamezni gospodarski akterji ne zaupajo drug drugemu, z dobrim razlogom. Preveč ljudi je okoli, ne moreš dejansko vedeti, kdo je dober in kdo ne. Hierarhično urejeno podjetje rešuje družbene odnose in postavlja strukturo zaupanja in odgovornosti, kar naredi vse gospodarske aktivnosti bolj predvidljive in varne.

Standardna liberalna teorija politike je imela tudi  tako ureditev, da so bili vsi politični akterji samozaposleni. Ampak, presenečenje presenečenje, politična podjetja, tj. politične stranke, so se izkazale za veliko bolj učinkovite pri političnih ukrepih kot posamezniki. In na enak način, kot korporacije ponavadi iščejo določeno vrsto človeka, ne ravno enako kot so to delali stari, samozaposleni obrtniki; politične stranke tudi izberejo le določene vrste oseb. Tiste, ki ubogajo in ki jim lahko zaupate. To je bilo seme leninizma; in oh fant, kako je to seme rastlo!

 Pri podjetjih ali kateri koli organizaciji ni nobenih določenih omejitev, koliko velike lahko postanejo in koliko stvari lahko naredijo. Država je samo tolpa tipov, ki nato raste v vojsko in nato osvoji ozemlje. Kot banda so tipi storili le malo več kot pili pivo in občasno napadli trgovske karavane.. Ampak sčasoma so zrasli v državo, ki ima precej vsega. Veliko primerov tega najdete v kitajski zgodovini. Za nekaj bolj domačega pa primer East India Company. Začeli so trgovati z začimbami. Nato se je končalo s tem, da so vladali več kot 400 milijonom ljudi. Zakaj? V vsakem koraku celotnega procesa je bilo na voljo malo več denarja.

 To se je zgodilo v 19. stoletju s tem, ko so se politične stranke začele oblikovati, da bi si zagotovile moč v parlamentu. Toda, ko imaš stroj, da si prigrabiš moč, zakaj bi se ustavil? Tudi zunaj parlamenta je veliko moči, ne glede na ustavo. Tukaj sta npr. še izvršna oblast in sodstvo, za začetek. Tukaj je tisk, moč oblikovati mnenje. Obstaja izobrazba; moč, da se oblikujejo misli otrok in njihovih bodočih družbenih odnosov, ko zrastejo. Obstaja veliko družbenih skupin vse naokoli in vse imajo notranjo dinamiko moči. Zakaj ne požreti še tega? Če  obstaja moč, ki jo lahko zagrabimo, jo bo nekdo zgrabil neglede na vse. In liberalne revolucije so bile vse v povezavi s tem.

 No, presenečenje presenečenje, ljudje so začeli dejansko grabiti to moč. Tako kot v čarobni »nevidni roki«, ki gradi učinkovito gospodarstvo, če seveda dovolite, da opravi svoje delo, je nevidna roka politike prav tako opravila svoje delo. Ekonomska podjetja so vsa zastavljena okrog tega, da se ženejo za dobičkom in rastejo preko različnih oblik združevanja. Politične stranke so zastavljene okrog rekrutiranja ljudi z nizkim ali ogroženim (tj. potencialno nizkim) statusom in okrog obljubljanja, da se jim bo status dvignil, ko bodo skupaj pridobili moč.

 Vsi vemo, kako so se razvili učinkoviti in prefinjeni mehanizmi za pridobivanje dobička. Liberalna politika je bila tudi ta »primarna juha«, kjer so se razvijali mehanizmi za grabljenje moči. In ni trajalo predolgo, da se je razvil močan, stabilen in zelo nalezljiv mehanizem. Socializem. Vedno je bil socializem nekje tu, a vendar je Marx objavil komunistični manifest ravno leta 1848, torej ravno takrat, ko so liberalne revolucije pobile vse monarhije po Evropi.

 Socializem je izboljšal  liberalno politiko enako kot je dvojno knjigovodstvo izboljšalo vodenje računov v biznisu. Osnova volilne politike je postala obljuba visokega statusa ljudem z nizkim statusom. Marx, ki začne to tradicijo, v kateri na pol asimilirani Judje ne štekajo latentne hinavščine družbe gostiteljice, ni povsem dojel šalo liberalnega egalitarizma, in jo je zato privedel do njenega logičnega zaključka. To se ne sme delat, otroci. Morate razumeti kaj je šala in kaj je dejanskost. Toda on ni razumel šale. Svoboda in enakost? Ok, potem ukinimo zasebno lastnino. Hej, čak mal! A ste resni?

Ukinitev zasebne lastnine? Nisi resen. Mislim, c'mon! Zasebna lastnina?! To ni samo osnova civilizacije. Tudi predpotopna plemena poznajo zasebno lastnino. Še opice imajo rade svoje stvari. Kako nor moraš biti, da rečeš, da je zasebna lastnina ukinjena? Kdo hudiča se bo pa pridružil takemu gibanju?

No, veliko ljudi. Vidite, kapitalizem je bil res močna zadeva. Spremenil je način, kako je delovala celotna družba. Konkretneje, spremenil je to, kdo je lahko imel določen status. V kapitalizmu so lahko odločali trgovci. In mnogo ljudi je bilo zato tudi nesrečnih. Nekateri ljudje pač ne morejo biti uspešni v kapitalizmu. Ni tako enostavno. In, veste, ljudje so si precej različni. Ni njihova krivda, če je en smotan Žid, ki ne zna niti govorit v redu, tako zelo uspešen v služenju denarja, da ima naenkrat 1000 krat višji status od njih. Še kakšnih 100 let nazaj bi nek človek v fevdalni družbi imel čisto spodoben status in ta isti Jud bi bil na splošno preziran ali celo osovražen.

Ne biti dober v nečem je res obupno. Tako da ja, ljudi se je polotil hud resentiment. In socializem je poskrbel ravno za to zamero.

 Seveda socializmu ni bilo treba dejansko pozivati ​​k ukinitvi zasebne lastnine. Fevdalna družba je imela zasebno lastnino. Lahko bi samo uveljavili progresivne davke, široko razširjeno socialno državo, zakone glede oderuških obresti in take stvari. Ampak: zakaj bi bilo razumno, če pa dejansko sploh ni potrebno, da je razumno? Politični stranki ni treba izpolniti svojih obljub. Še najmanj pa levi stranki! Leva stranka je po definiciji v vojni z establišmentom. Oni svojih obljub ne morejo izpolniti, ker so večno v opoziciji. In ljudje jim želijo verjeti, kajti seveda, najbolj evidentno: establišment itak ima moč.

Ali jo je vsaj imel... In inercija je hudo resna zadeva. Človeški spomini so lahko precej netočni, še posebej, če so vse okoliščine take, da se ne morejo posodobiti. Politična stranka jo zlahka odnese brez kazni, če laže; politično gibanje, nejasna in embrionalna različica politične stranke pa jo zlahka odnese tudi z umorom. Za nič jim ni potrebno polagati računov. Ni treba, da so razumni. Niti jim ni treba, da so kakorkoli v odnosu do zdrave pameti. Le sposobni morajo biti rekrutirati ljudi, ki so zvesti. In uganite; bolj kot je nekaj nerazumno, bolj so privrženci zvesti. Zakaj? Še enkrat: ker razumni, dobro prilagojeni, normalni ljudje imajo na voljo veliko različnih možnosti. Ni jim treba narediti nekega norega načrta, da bi si rešili kožo. Brez velikega napora dobijo službo in živijo normalno življenje. Za nerazumno, neuravnovešeno, čudno osebo so življenjske možnosti veliko bolj omejene.

Vstop v noro politično stranko, ki predlaga ukinitev točno tiste stvari, ki omogoča to samo družbo, je najverjetneje nekaj najboljšega, kar bodo kadarkoli lahko dobili v svojem življenju. Torej ja, zakaj ne! Komunizem!
Spet: obstaja veliko različic nerazumnih in neprilagojenih. Nekateri ljudje so dejansko čisto nesposobni pri vključevanju v razmerja znotraj kapitalistične družbe. Taki so pač že od rojstva, brez lastne krivde. Pisatelji, novinarji, slabi odvetniki. Reke črnila so bile porabljene za to, kako so intelektualci večinoma levičarji. Kar je čudaško, glede na to, kako se komunizem vedno obrne proti intelektualcem, a ne? Toda kapitalizem daje visok status samo čisto drugačni osebi: trgovcu! ... in intelektualcu to naravnost sovražijo. Oni so neke vrste »naravni« socialisti. Zelo nestrpni socialisti. Preprosta hevristika pomaga uvideti da so ljudje z ničelno vsoto človeškega družbenega statusa naravna volilna baza katerega koli političnega gibanja, ki jim obljubi povečati njihov status, če bi to politično gibanje dejansko pridobilo moč. Ampak ni pa to čisto preprosto, saj nikoli ne moreš zagotovo vedeti, kaj se bo zgodilo. Zgodnji socialisti niso imeli pojma, kaj se bo zgodilo, če bo socializem prevzel oblast. Rekli so, da vedo, vendar nihče ne more poznati prihodnost. Negotovost je konstanta človeškega življenja.

Vsaka trditev v  nasprotno je sranje, ali v znanstvenem smislu le signalizacija.

 Kar je resnično, je sedanjost. In tako so v  naravni volilni skupini vsakega nasprotujočega političnega gibanja ljudje, ki dejansko, zelo realno v tej resničnosti izgubljajo v veliki igri človeškega družbenega statusa z ničelno vsoto. Ti ljudje so jezni in zaskrbljeni, in storili bodo, kar bodo mogli, da spremenijo družbo, ki jih v tem trenutku zatira. Za to imajo dober razlog. Življenje je precej kratko in dobite samo enega. Nihče ne želi izgubiti statusa. Posledice tega so precej slabe. Izguba hierarhičnih pozicij v splošnem zoološkem smislu pomeni dostop do najslabših partnerjev oziroma celo onemogočen dostop do katerega koli partnerja. Torej lahko stavimo, da bodo vsi intelektualci besni in da bodo hoteli vskočiti v katero koli gibanje, ki jim obljublja zlom kapitalizma in uničenje tistih zlobnih debele mačk. Tudi če bi izgubili vse v tem procesu- koga briga, to naredi proces celo bolj zavezujoč.

Ponavljam, percepcija izgube je subjektivna. Nekateri ljudje enostavno pač so nerazumni in neprilagojeni in niso zadovoljni, če nimajo absolutne moči in harema z dvema tisočema žensk. Politična gibanja ponavadi imajo dejansko tendenco gostiti nesorazmerno količino takih ljudi, poleg takih, ki resnično izgubljajo bitko življenja brez lastne krivde. Veliko ljudi izgublja zaradi slabo izbranih korakov, ki so jih prej napravili v življenju.. recimo, študirali lutkarstvo namesto nečesa bolj koristnega. Torej izgubljajo, in to je njihova krivda, vendar ne morejo storiti ničesar glede tega razen, da se pridružijo vrstam strank opozicije.

A bistvo tukaj ni, kdo tvori vrste opozicije. Bistvo tukaj je, da opozicija v demokraciji dejansko ima možnost zagrabiti moč. Imajo svobodo, da to storijo. Spodbujeni so, da to storijo. In tako bo vsak pameten politični agent našel način za organizacijo teh ljudi. Na enak način kot vsak pametni trgovski zastopnik najde način za zaslužek. Vedno je nekdo. Evolucijski proces bo takega agenta sam proizvedel.

In nezadovoljstvo bo zmagalo, saj je mobilnost navzgor zelo močna motivacija. Upanje res ojača strah. Ljudje z možnostjo pridobiti status bodo vedno izključevali ljudi, ki le poskušajo ohraniti tisto, kar imajo. Obstaja veliko poti, vendar je stuktura vklesana v skalo: v "svobodni družbi" se bo politika vedno premikala na levo. Nenehno.

Seveda je stopnja, do katere se premikajo levo, odvisna od stopnje svobode političnega procesa. Prvi del, ki se premika levo, je zakonodajalec, ker je najbolj odprt. Kot sem že rekel prej, obstajajo tudi drugi deli v strukturi moči. Birokrati, odvetniki. Mediji, ki vsem tem zagotavljajo teme pogovorov. Vzgojni sistem, ki vzgaja otroke. In precej očitno je, da če ima katera koli politična grupacija moč, mora zgrabiti ne samo parlament temveč tudi vse to. In to so bolj zahtevni deli za obvladovanje kot samo poslanci.

Spet smo videli proces, s katerim se politiki premikajo v levo: politične stranke potrebujejo zveste ljudi, ki sledijo ukazom; ljudje z najnižjim statusom bodo najbolj lojalni zaradi pomanjkanja drugih možnosti. Ampak birokracijo ali sodnike je težje nadzirati. Ker najmanj, kar je- ti so ponavadi pametnejši. Morajo biti pametnejši, ker oni dejansko morajo opraviti realno delo.

Države skušajo poskušati najeti pametne ljudi, da delajo kot birokrati ali sodniki. Kitajska jih je najela prek izjemno težkega izpitnega sistema (kitajskih guvernerjev je dvakrat več kot sodnikov, saj tam ne verjamejo v ločitev izvršne oblasti od sodstva).. Na večini mest so birokrati še vedno najeti preko sistema izpitov. Prav tako sodniki in odvetniki. Morajo prestopiti prag.

 Kako torej nadzirate te ljudi? To ne smete storiti očitno, tako kot s politiki. Ne morete jih kar organizirati v formalne politične stranke. To je proti pravilom. To je zelo pomembna točka. Kako se torej prepričate, da so neizvoljeni deli strukture moči v skladu z izvoljenimi? Tukaj  se je  levi stroj moči razcepi na dve različne poti. To imenujem razvejanje levice na formalni-leninizem in distributivni leninizem. Prvi je iz zgodovinskih razlogov postal klasični leninizem in drugi biološki leninizem. Zgodovinsko se to zelo dobro umešča v tisto, kar je Moldbug imenoval anglo-sovjetski razkol.

Levičarstvo v Rusiji se je dolgo časa počasi, a vztrajno širilo. Rusija je bila formalno absolutistična avtokracija, ki jo je vodil car. Toda v 19. stoletju se je država precej odprla, in z napredovanjem kapitalizma se je levica v enakem razmerju povečala med ljudmi, ki se v kapitalizmu niso dobro znašli. Sami Dostoyesvkiji. Ki jih v Rusiji ni manjkalo. Rekel bi, da je Rusija imela nesorazmerno količino levičarjev, saj se kapitalizem ni razvijal organsko, kot na primer v Nizozemski, temveč se je naenkrat vzpostavil sredi zelo tradicionale in pobožne družbe. Jasno torej, da vsi ti ljudje, ki so bili stoletja vajeni na lojalnost in podrejenost fevdalnim gospodom in dobri kristjani, niso uživali v tej nenadni svobodi graditi tovarne in zaslužiti denar. In tako so sovražili vse. Rusija je ustvarila veliko levičarjev najbolj norih vrst, preden je imela volilno politiko. Zatp torej pride Lenin in izvede državi udar in dejansko prevzame oblast kot formalni komunist. Kaj je naredil Lenin? Želel je absolutno moč. Kot vsi ostali, vendar je dejansko imel pogum in voljo, da je to izvedel. Leninov način za doseganje moči je bil, da je storil, kar sem pravkar napisal, da se sploh ne da storiti. Vključiti ves vladajoči razred v svojo politično stranko. Sodniki, birokrati, učitelji, tisk. Vsi v partijo. Komunistično partijo. Politične stranke, se spomnite, so se pojavile kot način zagotavljanja discipline in organizacije v volilni politiki. Lenin je idejo razširil na vsak posamezen organ oblasti v Rusiji. In delal je. Delovalo je kot šarm. To ni bilo enostavno, nikakor. Potreboval je dolgo in krvavo vojno. Potem pa dolge in krvave čistke. Potem še nekaj čistk. Nato popolno teroriziranje družbe. Potem pa spet še čistke. Toda po približno 20 letih je Stalin to prevzel in bolj ali manj vzpostavil. Dosegel je absolutno moč. Nadzoroval je partijo. In partija je nadzorovala vse drugo. To je klasični leninizem. Obstaja veliko literature o tem, če želite izvedeti več. In na Kitajskem še danes velja isto načelo. Še več- Xi Jinping je privil ljudi nazaj na nekaterih področjih moči, ki jih je kitajska komunistična stranka že pred nekaj desetletji popustila. Bistvo  leninizma je, da se po doseženi absolutni moči levo napletanje ustavi. Država se ne nagiba več v levo. Nobenih novih idej več. Nobenih novih dostav ljudem z nizkim statusom, ki smo jih uporabili za zrušitev vlade. Ne, nič od tega. Vedno je napredovanje levičarskega gibanja bilo samo sredstvo za dosego cilja.

In cilj je moč. Ko se doseže moč, se levica raztopi. Ne izgine; pusti nekaj ostankov, v teh državah vedno poskušajo imeti ideološko usklajenost s tem, kar so rekli med njihovimi revolucijami, med njihovimi ustanovitvami. Kitajske dinastije so to postavile kot filialno pobožnost do cesarjev, ki so sledili idejam dedka ustanovitelja; vendar je to večinoma samo inercija. To ni tako, kot se je zgodilo v Zahodni Evropi in Severni Ameriki. Nobena levičarska stranka kot taka doslej ni dosegla absolutne moči na Zahodu. Se še pač ni zgodilo. In ne zaradi tega, ker se ne bi trudili. Ampak- le uspelo ni. Zakaj? Države, ki so razvile kapitalizem, so počasi proizvajale manj resentimentne poražence kapitalizma kot agrarni imperiji, ki so se nenadoma znašli v modernem kapitalizmu. To ni moja originalna teorija, prebral sem jo nekje, mogoče me bo nekdo opomnil kdo je to prvi napisal.

 V vsakem primeru ima uspeh leninizma v Rusiji in na Kitajskem še veliko možnosti. Leninu bi zelo lahko tudi spodletelo pri prevzemanju oblasti; lahko bi bil izgubil državljansko vojno, lahko ne bi imel dragocenega judovskega Wall Streeta, da bi ga vdrževal. Ne bi bilo Sovjetske Rusija, niti komunistične Kitajske. Ampak nekako se je to kljub vsemu zgodilo in socializem je bil zelo močan v teh krajih z ali brez dejanskega prevzema.
Ampak kakorkoli, kaj se je pa zgodilo na Zahodu? Obstaja en človek, ki je razmišljal zelo globoko. Dolgo, dolgo časa. Večinoma zato, ker je bil v zaporu in je imel dovolj časa za preučevanje tega problema. Govorim o Antoniu Gramsciju.

Bil je komunistični agitator v Italiji, ki ga je ujel Mussolini in je bil obsojen na gnitje v zaporu. V tem času je skušal premisliti svoj problem. Zakaj sem tukaj? Zakaj sem izgubil? Jebeni Lenin je naredil državni udar in zmagal, zdaj ima moč. In poglej mene: gnijem v zaporu. Kaj je šlo narobe? Njegova ideja, ki je bila zelo vplivna in to z dobrim razlogom, je bila, da je struktura moči želela ostati struktura moči in je ne bi mogel samo zavreči in jo zamenjati s svojimi fanti.

Lahko poskusite svojo priložnost v volilni politiki, vendar obstaja le določeno število revnih, ki so pripravljeni glasovati za odpravo samega temelja družbenega življenja (lastnine), vsaj v zmerno uspešnih zahodnih državah. V takšnih krajih, če želite vzeti absolutno moč, morate to delati zelo počasi- postopoma morate kolonizirati strukturo moči. Morate vplivati ​​na misli množic. Spremeniti morate kulturo! To zveni sicer zelo ezoterično in duhovno, vendar ni. V bistvu je Gramsci ugotovil, da moraš zagrabiti tisk in izobraževalni sistem in počasi, vendar vztrajno v vsaki instituciji z nekaj moči, delati enako, kar počneš v politični stranki. Politične stranke delajo z zaposlovanjem zvestih ljudi, tako da se ti borijo za višji status. No, poiščite pot v kadrovanju (človeški viri) v vsaki šoli, vsakem časopisu, vsakem vladnem oddelku, vsakem sodniškem svetu. In delajte isto stvar. Zaženite tajno leninistično partijo. Dokler ne bo vsa moč v vaših rokah. Je enostavno, kaj? Ne, zveni zapleteno ko hudič. In bilo je res zapleteno. Ampak spet pa ne tako zelo; navsezadnje obstaja precej očitna ekonomija osebne prodaje, ki zelo vpliva na trg. En pozna enega, ki pozna naslednjega. Veliko odkritje 20. stoletja ni bila atomska moč. Temveč moč klik. Nekaj ​​ljudi na položajih, ki držijo med seboj, je najmočnejša sila v vesolju. Laži lahko postanejo resnica. Pisoar lahko prodajo kot visoko umetnost, ženske lahko spremenijo v vojakinje. Vse lahko naredijo. Socialistom je bilo tudi dokaj enostavno priti v medije; navsezadnje so praktično vsi novinarji »naravni socialisti«. Pametni fantje, ki znajo dobro pisati in so hkrati brez talentov za služit denar. Enako velja za učitelje. Za poučevanje se ne plačuje veliko. In to je naporno delo. Zakaj bi si kdo želel biti učitelj? No, za večjo slavo socializma, to morda res.

Torej, ko so socialisti kolonizirali izobraževalni sistem, je gramscijevska porazdeljena leninistična stranka večino dela že opravila. Namreč šole so natančno tam, kjer se vsi različni centri moči sekajo. Montesquieu se je moral samemu sebi zdeti zelo pameten ko je rekel, da morajo biti zakonodajalci, birokrati in sodniki neodvisni in v stalnem medsebojnem konfliktu. Ja, super bi bilo, ampak kam vsi ti ljudje dajo svoje otroke v šolo? Na ista mesta. In prosim povej, Cher Marquis, kako ste točno planirali, da bi ti sodniki in birokrati ter zakonodajalci in učitelji ter novinarji in bančniki in industrialisti, ki so vsi skupaj zrasli, razdelili svoja privatna življenja iz enotnega vladajočega razreda; le kako hudiča jih boš prisilil, da bodo preverjali drug drugega in se med sabo uravnavali? To pač ne more delovati. In ne deluje. Oni se poročajo med sabo, pošiljajo svoje otroke v iste šole. Ja, naredili bodo nekaj malega predstave za javnost in se igrali politično gledališče ali Kabuki, kot pravijo Američani iz nekega čudnega razloga (kot da bi bil le Kabuki lažen in ostala gledališča resnična), vendar na koncu so endogeni vladajoči razred in oni Gramscijev program je bil imenovan tudi veliki pohod (»Long March«) nad inštitucije.

 Počasna, a stabilna kulturna revolucija. Do leta 1960 je bila v večini zahodnih držav že izvedena, končana. In potem vemo, kaj se je zgodilo. Predvidevam, da je Gramsijev prvotni načrt bil, da se po zavzetju zagrabi oblast na klasičen leninistični način, kot diktatura neke vrste proletarijata. Toda ta ladja je odplula v zahodni Evropi. Delavci so bili bogati. Lahko so si privoščili avtomobile in hiše ter počitnice na Floridi ali Španiji. Nihče jih ni mogel motivirati z zahtevami naj obesijo kapitaliste ali s porazdelitvijo njihove lastnine med mase.

 Do šestdesetih let prejšnjega stoletja so bile klike socialistov bolj ali manj ohlapno povezane s formalnimi socialističnimi strankami, vodili so večino šol in večino časopisov ter večino vladnih agencij in večino sodišč in večino parlamentov. Ampak morali ste jih obdržati skupaj, obdržati jih zveste in poslušne. Zgodnji, klasični način tega je bil, da bi dobili luzerje kapitalizma, t.j. delavce  in ljudi, ki so bili nagnjeni k birokraciji, in jim obljubili, da bodo z revolucijo dobili visok status. To je zelo dobro delovalo od leta 1848 do leta 1948. Za vraga, saj so vendar osvojili polovico sveta in bili res blizu prevzetju vse moči celo na večjem delu zahoda. Toda leta 1960 so na zahodu potrebovali novo ideologijo, da bi ljudi ustrezno motivirali k lojalnosti. Seveda, spet so se držali strukture: obet visokega statusa za ljudi z nizkim statusom. Ampak spremenite vsebino, prilagodite se času. Zahodna družba iz leta 1960 ni bila zelo podobna oni iz 1860. Bila je veliko bogatejša, veliko bolj enakopravna in veliko bolj prijetna. Ljudje so delali 8 ur na dan, imeli so avtomobile in televizorje, dekleta so  bila izredno svobodna in vedno je bila zabava. Absolutno ni bilo nobene potrebe po komunistični revoluciji. No, bila je revolucija iz leta 1968, s stvarmi proti Vietnamu in vse to. Ampak to je bila samo velika  zunanja zabava, ne prava revolucija. Samo zvenelo je kul. Najstniki iz leta 1968 so zdaj naoložajih moči in niso ukinili zasebne lastnine. Toda levosučna orodja niso posebna skupina ljudi. To je memeplex (kulturni vzorec) z lastnim življenjem. Neke vrste virus , ki se je razvil le za pridobivanje moči, sprejmanje idej, ki pomagajo pri tem projektu in zavračanje vsega, kar ne pomaga temu projektu.

 Ekonomski socializem, organiziranje revnih, se na Zahodu ni več moglo obnesti. Toda načelo je dobro; treba je le najti tiste, ki imajo nizek status. In vedno je nekdo, katerega status je na nuli. Vedno je nekdo na vrhu, nekdo pa na dnu. Tudi v egalitarnih družbah. Socializem je resnično pritiskal zahodno družbo, da bi do leta 1960 postal precej enakopravna in prijetna družba. Toda tudi v najboljših svetovih vedno obstajajo ljudje z nizkim statusom.

Tudi če si družbo zamislite popolnoma na novo in imate popolno enakopravnost, tudi če vodite revolucijo in raztopite vsako obstoječo hierarhijo in začnete znova. Tam bodo vedno ljudje z nizkim statusom. Ker vedno obstaja biologija. Nekateri ljudje so visoki, nekateri so nizki. Nekateri dobro izgledajo, nekateri so precej grdi. Nekateri so tanki in nekateri so debeli. Nekateri so prijetni nekateri so nadležni. Nekateri so kul in nekateri so nerodni. Nekateri so pametni in nekateri so neumni. Nekateri sprejemajo dobre, nekateri pa slabe odločitve. Nekateri so nagnjeni k upoštevanju zakonov, nekateri pa so nagnjeni k temu, da zakonov ne ubogajo... V vsakem od teh parov bo slednji imel nizek status kjer koli na zemlji. Tudi v sovjetskem komunizmu pod komandantom Trockim. Nekateri ljudje so preprosto luzerji. Tako delujejo geni. In tako, sreča za levičarstvo, tudi po doseganju bogastva, tudi po izginotju delavskega razreda, obstaja še vedno veliko materiala za delovanje, za napredovanje do cilja: popolnega nadzora.

Tako so levičarske skupine začele agitirati za višanje statusa za ljudi afriškega porekla. Za Jude. Za samske ženske. Za narkomane,  kurbe. Za maščobe. Za pedre, lezbijke. Za agresivne muslimane. Za invalide. Za zaostale. Za duševno bolane. Za debele. Za tran(s)vestite. Vsi ti ljudje so imeli v zahodnih družbah nizek status. In bi imeli nizek status v kateri koli družbi. Ker so luzerji. Niso produktivni. Brez lastne krivde. Nekateri ljudje so pač rojeni visoki, nekateri so nizki. Nekateri pametni, nekateri neumni. Nekateri ​​empatični, nekateri psihopatski. Nekateri zadovoljni s tem, kar imajo, nekateri pohlepni za močjo. Tako to pač je.

In tako je dolgi pohod skozi inštitucije, ki si ga je Gramsci najprej zamislil kot del Italijanske komunistične partije, naredil to, kar je storil Lenin: zaključil se je z izpeljavo drugačne vrste leninističnega sistema, enega distributivnega in neformalnega leninizma, ki je nadomestil Leninov unificirani in formalni leninizem, in drugega, ki se je inspiriral v promociji družbenih obrobij, namesto da bi spodbudil Marxovo zamisel o zatrtem proletariatu.

 Marx ni bil dober človek, ampak je vsaj v malem delu poskusil izhajati iz idej, ki so imele nek smisel. Njegov »Kapital« je zajel en delček resničnega sveta.

Ampak to je bilo samo nekaj možnih naključnih zadev iz njegovega časa. Za levičarstvo ni niti malo nujno, da ima kakršen koli smisel. Samo opraviti je treba delo. Ali vsaj marginalno. Kajti dejstvo je, da imamo biološki leninizem kot organizatorno načelo vseh centrov moči na Zahodu. In razlog, da se zadeva nenehno slabša, je predvsem v tem, ker delo ni dobro opravljeno. To delo je mišljeno kot koncentracija moči. To je absolutni nadzor. Kaj je storil Lenin. Kaj je Lenin storil, oziroma natančneje Stalin, je stabiliziralo ideološko vsebino levice.

Cthulhu je nehal plavati levo. Ampak tukaj, v Atlantiku, Cthulhu plava že stoletja in vsak dan postaja bolj nor. Ker ga nihče ne more ustaviti. Imamo katedralo, res je, neformalno razporejeno leninistično stranko, ki zagotavlja zelo učinkovito, da le njihovi ljudje pridejo na položaje moči in vpliva. Vendar ni Stalina. Ni Xi Jinpinga. Niti ušivega Putina ni.  Ampak zakaj, to je dobro vprašanje.

Nenapisana ustava angleške politike je zelo robustna. Je angleška svoboda. Samo Oliver Cromwell je enkrat ukrotil to zver, a ne za zelo dolgo.. in še to je bilo precej časa nazaj. Zahod je ameriški vazalski imperij in ZDA preprosto ne naredijo absolutizma. Ampak saj bo prišlo do tega. Blizu smo; donosi so preveliki, da ne bi. Če obstaja način za pridobitev moči, ga bo nekdo zagrabil.

Vse, kar bo moral (ali še bolj verjetno- morala) reči je: »dajte mi moč, ali pa vse vas, vse tiste zle debele ženske s pisarniško službo, vse tujce, ki živijo od javnega denarja, vse tiste, ki so čudaki z nezdravim načinom življenja; vsi vi, dajte mi moč, ker sicer se bomo vrnili v leto 1959, v redu bo, če boš belec, in vsi boste morali postliljati svoje postelje, očistiti vaše sobe in dejansko opravljati neko delo. Morali boste živeti na svoj račun.«

 Koliko časa bo trajalo do takrat? Ne bomo dolgo čakali na to.