V župniji Dravlje v Ljubljani so pred leti postavili prvi brezstični kropilnik, ki je ročno izdelan iz lesa v sodarski tradiciji. Zamisel in postavitev sta sad znanja slovenskih konstruktorjev in inovatorjev, začasa korone, ko v cerkvah ni bila možna uporaba blagoslovljene vode, pa je bil takšen kropilnik dobrodošla novost v cerkvenem prostoru. Take kropilnike imajo sedaj že tudi nekatere druge cerkve, recimo cerkev v Hočah, Novem mestu in Grosuplju.

Na reki Krki med Dobravo in Kostanjevico, pri kraju Zameško, so pred 200 leti potekali poskusi, na podlagi katerih je svet dobil enega najpomembnejših izumov, ladijski vijak. Razvil ga je Josef Ressel, ki je umrl leta 1857. Po poklicu je bil gozdarski inženir, po duši pa velik izumitelj. V tem ustvarjalnem duhu je nastala tudi ideja brezstičnega kropilnika, ki je izdelan v duhu kulturne dediščine. Uporaba takšnega kropilnika je preprosta in možna že pri obstoječih kropilnikih.

Na podlagi navodil za preprečevanje širjenja koronavirusa je bilo potrebno v mesecu marcu 2020 blagoslovljeno vodo umakniti iz kropilnikov v cerkvah. V sodelovanju z mnogimi katoliškimi izobraženci in strokovnjaki ter posamezniki smo nastali položaj sprejeli kot izziv. Iskali smo načine in možnosti, da blagoslovljeno vodo pomagamo vrniti na mesto ob vstopu v cerkev. Na podlagi številnih pobud in predlogov smo izluščili smernice za končno rešitev ...

“Iščemo tehnično rešitev, ki bo zadostila naslednjim pogojem oz. pričakovanjem: Sprejemljivost iz zdravstvenega vidika, nezmožnost kontaminacije uporabnikov, enostavna uporaba, estetika in trajnost izdelka, primerna prostorska umestitev. Pri iskanju rešitev so sodelovali strokovnjaki inženirske stroke in drugih različnih področij: medicine, kemije, biologije, mikrobiologije, farmacije, strojništva, elektrotehnike, fizike, sociologije, psihologije, arhitekture in industrijskega oblikovanja,“ piše inovator Stane Bregar.

Skupaj so uspeli oblikovati inovativen izdelek slovenske domače obrti - brezkontaktni kapljični kropilnik z UV touch tehnologijo za blagoslovljeno vodo. Odločitev za primernost osnovne variante je kropilnik v obliki lesene posode. Izhaja iz rokodelske dediščine. Putrh – lesen sodček za prenašanje vode ali vina, ki je del slovenske identitete. Brezstični kropilnik je na tradicionalen način sodarske – pintarske rokodelske dejavnosti, ročno izdelan iz masivnega smrekovega lesa, na voljo pa bo tudi iz bresta.

Kropilnik je izdelek slovenske domače obrti, pri katerem sledimo trajnostnim usmeritvam uporabe naravnih materialov. Tehnično ime kropilnika je povzeto po velikem izumitelju Josefu Resslu, avtorju številnih izumov in inovacij, ki je mnogo teh ponudil svetu v času službovanja na ozemlju današnje Slovenije. Prednost naše rešitve je univerzalni brezkontaktni kropilnik z UV – touch tehnologijo, ki ga je možno vstaviti v obstoječe samostoječe kropilnike. Možna pa je tudi umestitev nad obstoječi stenski kropilnik.

Stane Bregar nadaljuje: “Človek po daljši odsotnosti blagoslovljene vode, lahko ne čuti več potrebe po doživljanju materialne in duhovne bližine. Naša skrb in dolžnost je, da vernemu ljudstvu omogočimo priložnost doživljanja Božje bližine v veri zakramentov in zakramentalov. Če sami verjamemo v moč blagoslovljene vode, moremo in moramo tudi s pomočjo znanja in tehnologije to vernikom omogočiti. Nekaj prototipov je že v testiranju po župnijah. Veseli smo pozitivnega odziva vernikov.“

Ko pridemo v božjo hišo, se ponavadi pokrižamo z blagoslovljeno vodo iz kropilnika in poklekneno v smeri Najsvetejšega. Blagoslovljena voda nas vsakič spomni na moč blagoslova, ki je znamenje Božjega delovanja. Spomni nas tudi na sveti krst in na očiščujočo moč vode.

Kako deluje kropilnik? Aparat deluje pa na enak princip kot dozirnik za razkužilo, se pravi, da podstavimo dlan in s tem sprožimo, da nas senzor zazna, aparat pa na roko spusti nekaj vode. Priporočen način uporabe je ta, da podstavimo levo dlan, v katero aparat spusti blagoslovljeno vodo, nato pa prste desne roke pomočimo vanjo in se pokrižamo.

Dandanes ukrepi spet dovoljujejo obisk cerkvenih obredov, kjer se lahko verniki ob vstopu v cerkev zopet pokrižajo z blagoslovljeno vodo, bodo pa aparati prišli spet prav ob naslednji podobni (ne)priliki.