Globoko zajemite sapo, primite se za ograjo, kajti to, kar boste prebrali  naprej, je na meji verjetnega in lahko, če vrhovno ali ustavno sodišče ne presodita drugače, odpravi svobodo govora. Višje sodišče v Ljubljani je v 9. točki razsodbe, s katero je pritrdilo okrožnemu sodišču, ki je Reporterjevega kolumnista Boštjana M. Turka zaradi razžalitve zgodovinarja Jožeta Pirjevca (nekoč Giuseppeja Pierazzija) obsodilo na dvomesečno zaporno kazen s preizkusno dobo dveh let, zapisalo tole: »… trditve o njem (Pirjevcu, op. a.) pa niso bile predmet javne razprave, temveč uperjene neposredno na ravnanje in osebnost zasebnega tožilca«.

Ste razumeli? Ne? Naj razložimo s primerom. Nekdo je pobil svojo družino, toda novinarji lahko poročajo zgolj o večkratnem umoru, ne pa o morilcu in njegovi osebnosti ali življenju. Slednje naj ne bi bilo predmet javne razprave. Če to prenesemo na škandalozno razsodbo, pod katero je podpisan senat v sestavi predsednice Vere Vatovec, poročevalke Tatjane Merčun in člana Mitje Kozamernika: ni sporno, da je Turk pisal o vprašanjih zamejskih Slovencev ali o Pirjevčevi knjigi Tito in tovariši, za sodnike je sporno to, da je pisal tudi o avtorju knjige, čeprav je o njem v kolumni z naslovom napisal samo nekatera dejstva. Med drugim, da je Pirjevec dolgo ohranjal ime Giuseppe Pierazzi in ga dolgo ni spremenil, čeprav bi ga lahko. Celo citiral je zgodovinarja in komentiral, da je »Pirjevec stopil v nenavaden tip renegatstva: svoje ime je poitalijančil, čeprav za to niso obstajali nobeni zunanji razlogi ali pritiski. Storil je nasprotno od tega, kar je s primorskimi Slovenci počel fašizem. Enainpetdeset let po požigu Narodnega doma v Trstu je objavil eno svojih del in ga suvereno podpisal (kot vse druge v tistem času) z Giuseppe Pierazzi. Na svojem zgledu je tako potrdil pravilnost fašistične raznarodovalne politike.«

Po mnenju sodišča je Turk s tem prekoračil »vsebinske okvire razprave oziroma teme, o kateri poroča, in z njo ne prispeva več k odprti javni razpravi o družbeno pomembni zadevi«. Če bi kolumnist polemiziral samo s knjigo, bi bilo vse prav, saj to prispeva k »odprti javni razpravi«, ker pa je pisal o Pirjevcu, je prestopil vsebinske okvire. Sodišče se postavlja tudi v vlogo razsodnika, kaj je vsebina kolumne, kar pa lahko tudi pomeni, da jim ni jasno, za kakšno časnikarsko zvrst gre. Ob tem je zanimivo, da se višji sodniki v razsodbi sploh ni izrekli o ugovoru glede tako imenovanega ultra petitum: prvostopenjsko sodišče je v obsodbo vključilo stvari, ki jih tožnik sploh ni zahteval, ne predstavil, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Čeprav so se višji sodniki sklicevali na različne primere, bo ta sodba najbrž propadla najkasneje na ustavnem sodišče, ki je v zadnjih dveh mesecih sprejelo dve zanimivi odločitvi, češ da ni zloraba pravice do svobode izražanja, če ob temi, o kateri pišeš ali govoriš, izrečeš še ostre, mogoče celo žaljive besede o osebi, ki je povezana s tematiko. Povedano drugače: vprašanja, ki so predmet javne razprave (ad rem), lahko preidejo na osebno raven (ad personam).