Obramba pred obtožbami za rasizem je hoja med kapljami. Je vnaprej izgubljena bitka. Je misija nemogoče. Rasizem, največkrat uporabljena, hkrati najbolj zlorabljena beseda v zadnjih dneh, je postalo vsako ravnanje, ki ni naklonjeno ilegalnim priseljencem. Rasist je vsak, ki samo podvomi, ali so na stežaj odprta slovenska vrata dobrodošlice za begunce res primeren odziv. Celo več. Poziv k spoštovanju schengenskih pravil je postal fašistoiden, ksenofoben. Ker so prebežniki večinoma muslimani, tudi islamofobno. Nabor besed je res fascinanten. Uporabljajo ga vsi, od varuhinje človekovih pravic in samooklicanih »mirovnikov« do Amnesty International Slovenije in anonimnežev na družbenih omrežjih in forumih. Za slednje se zdi, da so v resničnem življenju zadnje luknje na piščalki ali nepotešene feministke. In ta pravičniški cvet je nenadoma začutil potrebo in dobil (očitno od Alaha) ponujeno priložnost, da v imenu nekakšne človečnosti in humanosti brezobzirno obračuna z drugače mislečimi. Ampak nisem povsem prepričan, da osebki v resnici vedo, kaj pojmi, s katerimi otresajo naokoli, v resnici pomenijo.

Kaj je rasizem? Pojem, ki je v uporabi zgolj nekaj več kot sto let, se je prvotno nanašal na diskriminatorni odnos oblasti do temnopoltih. Oblast poudarjam zato, ker sta za rasizem potrebna sovraštvo in (politična) moč. Običajen, bogaboječ človek lahko sovraži: črnce, belce, indijance, muslimane. To je povsem človeško. Kajti vsak ima pravico do diskriminacije.

Beri dalje...