Gladovna stavka Mihe Turšiča ni samo izsiljevanje ministrstva za kulturo, ampak je predvsem izsiljevanje davkoplačevalcev.

Miha Turšič pravi, da se je za gladovno stavko odločil pri polni zavesti. Upravičeno dvomimo, da to drži. Normalen, sam sebe zavedajoč človek ne stavka zato, ker mu davkoplačevalci ne dajo denarja. Njegov zavod Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij (KSEVT), ki upravlja nekakšen vesoljski objekt v Vitanju, je dobesedno z roko v denarnici davkoplačevalcev. Zavod, ki je bil ustanovljen lani, Turšič pa je direktor, je glede na letno poročilo neposredno ali posredno iz javnih financ prejel dobrih 133 tisoč evrov, na trgu pa je zaslužil fantastičnih 443,46 evra oziroma 0,33 odstotka. To pomeni, da na trgu niso zaslužili niti za minimalno plačo. Ob tem, da so njihovi stroški dela lani znašali 41.413 evrov, materialni stroški 3.238 evrov, stroški storitev pa 72.629 evrov, pri čemer so r samo za prevoz zapravili 18 tisočakov davkoplačevalcev. Človek bi jim še odpustil, če bi se vozili z vesoljskimi ladjami, pa se ne. Glavno poslanstvo ustanove je kulturalizacija vesolja. Bralčevi domišljiji prepuščamo, kaj to pomeni, saj vesoljčkov, ki bi jih kulturalizirali, še ni od nikoder. Zato pa so uspešni pri črpanju davkoplačevalskega denarja. Nerodno je le, ker o vseh stroških sploh ni obračunske dokumentacije. Vsaj tako trdi ministrstvo za kulturo, ki jo čaka že od konca februarja, pa je še ni, zato od občine Vitanje, ki je edini družbenik zavoda, zahteva vračilo sredstev.

Turšičeva gladovna stavka je seveda čisto izsiljevanje. Pa ne ministrstva za kulturo, ampak davkoplačevalcev. Želi več denarja (letos je prejel »samo« sedem tisočakov), preoblikovanje zavoda v nacionalno ustanovo in, da bo zadeva bolj resna, zvišanje proračuna za kulturo na sploh. Država se je že odzvala, za odgovor gladovno stavkajočemu pa ima še precej časa in se ji nikamor ne mudi, saj človek brez hrane ne umre tako hitro. Strokovnjaki pravijo, da se po petih dneh začne rušiti telesni sistem za nastajanje energije, ki jo telo potrebuje, in se imenuje adenozintrifosfat ali ATP. Telo še ne strada, saj uporablja nabrano maščobo, vendar se zaradi pomanjkanja glukoze poveča število ketonski teles, kar lahko povzroči ketoacidozo, smrtonosno bolezen.

Po treh tednih se začne »stradanje«. Ker je maščoba v telesu izčrpana, telo nima druge izbire, kot da začne ATP črpati iz mišic, ki pa imajo zelo malo zalog in se zato hitro porabijo. Od takrat naprej gre zares, človeku začnejo odpovedovati organi. Hujša kriza nastopi med drugim in četrtim tednom, potem sledi spokojno hiranje. Pravijo, da smrt ni boleča. Temperatura telesa se iz dneva v dan dramatično znižuje, človek je utrujen in potem zaspi. In se ne zbudi več. Med strokovnjaki prevladuje mnenje, da gladovno stavkajoči (če pije izključno vodo) zdrži med 40 in 60 dni.