Čeprav so morali Modrijani tudi po petkrat, šestkrat na večer na veselici ponoviti komad Ti, moja rožica, v domačem Šempetru v Savinjski dolini niti znanci Jožeta Galiča niso vedeli, da je prav on tisti mož, ki je skoval to famozno besedilo, ki so ga nato prepevali tako v vrtcih kot v domovih za starejše.

Podobnih hitov je napisal še kar nekaj, a ga slava in zvezdništvo niti nista mogla zaslepiti, kajti področje narodnozabavne glasbe, sicer najbolj množično priljubljene glasbene zvrsti v Sloveniji, je specifično; je odrinjeno, vendar razgibano, komercialno uspešno in, zdi se, samozadostno, a od visoke kulture nikoli sprejeto.

Jože Galič je orgličar, harmonikar, pevec, komponist, aranžer, pisec besedil ter velik poznavalec narodnozabavne in ljudske glasbe. Prvo lastno skupino je poimenoval Ansambel Jožeta Galiča, dvajset let je vodil Ansambel Slovenija, z ženo Cito ter otrokoma Katarino in Markom pa so ustanovili še družinski pevsko-inštrumentalni ansambel Družina Galič ter studijski ansambel Jože Galič & Glasba iz Slovenije. Bil je tudi baritonist v Vokalnem kvintetu Ajda in Kvartetu Zven.

Kot komponist je skoval prek 200 skladb, povečini narodnozabavne polke in valčke, tudi zborovske skladbe, zabavno glasbo in glasbo za pihalne orkestre, kar zdaj preigrava dvajset različnih ansamblov. Kot tekstopisec je sodeloval še pri 400 skladbah, ki so nastale za petdeset ansamblov. Izvajajo ga Modrijani, Spev, Igor in zlati zvoki, Brane Klavžar, Navihanke, Okrogli muzikantje, Svetlin, Gašperji. Nekoč je sodeloval tudi s Slavkom Avsenikom, Francem Šegovcem, Rudijem Bardorferjem, še vedno pa z Jožetom Burnikom.

Bil je tudi soavtor, redaktor in voditelj oddaj Po domače ter Slovenska polka in valček na nacionalni televiziji, na lokalnih radijskih postajah pa je doslej ustvaril prek sedemsto oddaj o ljudski in narodnozabavni glasbi. Še vedno piše časopisne članke na to temo. Je tudi član glasbeno-humorističnega dueta Podhomski Joža & Klobasekov Pepi, ki ga soustvarjata z Mirom Klincem.

Ste se v torek udeležili pogreba Slavka Avsenika v Begunjah na Gorenjskem?

Ne, ne hodim na pogrebe. Pozneje sem si na televiziji ogledal reportažo o tem dogodku.

Redki so posthumno deležni tolikšne državniške in vojaške časti, pogreb je v celoti neposredno prenašala nacionalna televizija, kar se je verjetno zgodilo le še ob Titovem pogrebu.

Težko rečem, zakaj so na nacionalni televiziji temu dogodku namenili tolikšno pozornost. Odkar sem jo leta 2000 moral zapustiti, ne poznam več razmer. Spomnim pa se, kako sem nekoč urednika informativnega programa prosil za minuto časa, ki bi jo v Odmevih namenili festivalu Slovenska polka in valček, kjer je priznanja podeljeval tudi Slavko Avsenik, a sem naletel na gluha ušesa. Kariero sem na RTV zaključil po sedmih letih urednikovanja oddajam Po domačeter Slovenska polka in valček; prvo so ukinili, drugo pa precej spremenili.

Tolikšno pozornost bi nekateri pričakovali tudi ob smrti kakšnega športnika olimpionika, a bi se hitro našel kdo, ki bi se začel spraševati, čemu te časti ni bil deležen tudi pokojni Leon Štukelj. Takšni prenosi seveda nikoli ne bodo postali stalna praksa, vedno se pristopa različno. Če se spomnimo pogreba Janeza Drnovška, so se svojci precej distancirali od javnosti, v primeru Avsenika je bilo drugače.

Poklonov Slavku Avseniku zdaj ne manjka, ampak za časa življenja pa Prešernove nagrade kot najvišje državniške nagrade na področju kulture in umetnosti ni dobil.

Verjetno zato, ker ga ni predlagal pravi človek oziroma ustrezna inštitucija. Zdaj se nekateri tudi malce sprenevedajo. Predsednik društva slovenskih skladateljev Tomaž Habe se je na pogrebu pojavil kot govornik, ve pa se, da ni bil nikoli kaj prida naklonjen narodnozabavni glasbi.

Zakaj pri nas tako imenovana visoka kultura stereotipno gleda na narodnozabavno glasbo?

Tako pač je. Sam sem imel pet let status samostojnega delavca na področju kulture, potem pa ga nisem mogel več podaljšati, ker so se pogoji zaostrili; očitno nisem pobral pravih mednarodnih nagrad. Ampak kot avtor tako imenovane »goveje muzike« štejem za velik dosežek že to, da sem ta status sploh imel, čeprav sem ga verjetno dobil na račun tega, ker sem avtor zelo širokega formata – avtor glasbe, besedil, inštrumentalist, pevec, vodja izvirnega ansambla, udeleženec obrobnih stvari na tej sceni, kot je pisanje v časopisih in revijah o tej glasbi, pripravil in vodil sem blizu tisoč radijskih in televizijskih oddaj. Ali je Slavko Avsenik imel kdaj ta status, mi ni znano, vem pa, da je na primer Lojze Slak hodil v redno službo, ki z glasbo ni bila v sorodu.

Kakšna priznanja iz tujine bi morali prinesti domov, da bi zadostili pogojem za status?

Ne vem, kajti na tem področju ni tako zvenečih nagrad, kot so morda na področju resne glasbe, ko recimo šteje udeležba na kakšnem od tekmovanj na salzburškem Mozarteumu. Ansambel bratov Avsenik ali pa Alpski kvintet sta samo na podlagi poslušanosti in prodaje plošč dosegla tolikšno popularnost, in ravno to, se mi zdi, je tisto, kar nekatere moti že od pojava te muzike naprej.

Ko so naši narodnozabavni ansambli odhajali na gostovanja v tujino in pogosto s sabo vzeli tudi profesionalne glasbenike iz orkestrov, so se jim drugi orkestraši posmehovali. Ko pa so se čez pol leta v takratno jugoslovansko bedo vrnili v mercedesih, so mnenje spremenili. Mnogi profesionalci so se potem preizkušali v narodnozabavni glasbi, češ, saj izvedbeno ni nič posebnega, a se jim v glavnem ni izšlo. Vendarle gre za specifično glasbeno zvrst, kjer glasbena izobrazba kaj dosti ne pomaga. Seveda pomaga, ne pomaga pa do te mere, da bi nekdo na sceni toliko izstopal, kot sta recimo izstopala Slak in Avsenik.

Vi imate formalno glasbeno izobrazbo?

Ne, niti ne poznam not, čeprav ustvarjam relativno zahtevno glasbo. Ampak saj jih tudi Slak in Avsenik nista poznala, pa sta postala zvezdnika, ne pozna jih niti sto članov svetovno uveljavljenega romskega orkestra iz Budimpešte. No, saj smo kdaj prišli z ansamblom na snemanje na radio z napisano partituro, in ko sem legendarnemu producentu in skladatelju Deču Žgurju na pult položil vse lepo računalniško spisane, natisnjene in sortirane note, jih je samo odložil in dejal: »Saj mi ne bomo igrali po notah, igrali bomo glasbo!« Rekel je še, da nihče med prisotnimi ni takšen bedak brez posluha, da ne bi slišal, če bo kdo zaigral kaj narobe.

On mi je v tem smislu dajal potuho, marsikdo pa je zbadal mojo ženo Cito, profesorico glasbe, naj me vendar že nauči tistih nekaj not. Ampak kot rečeno: v glasbi nekateri potrebujejo note, drugi jih ne.

Mnogi naši narodnozabavni ansambli, tudi vaš Ansambel Slovenija, so že od nekdaj veliko gostovali v tujini. Kdo pravzaprav so bili vaši poslušalci?

Ansambel bratov Avsenik je v glavnem igral v nemško govorečem prostoru, naš Ansambel Slovenija pa je eden redkih doslej, ki je bil na turneji po Južni Ameriki. Bili smo del prve skupine kulturnikov, poleg nas so bili v njej še Kamniški koledniki in Tone Kuntner, ki smo pol leta pred osamosvojitvijo Slovenije obiskali vse Slovence v Južni Ameriki, ne glede na čas in razlog njihovega emigrantstva. Do devetdesetih let so menda tam pred nami nastopili samo še Slovenski oktet in Ottavio Brajko.

V Argentini smo nastopali za politično pretežno desno usmerjene Slovence, v Braziliji za pretežno levo usmerjene, vmes pa smo bili še v Urugvaju pri zelo starih izseljencih, ki niti niso bili najbolj informirani o tem, kaj se je takrat dogajalo v domovini. Tam je bil veleposlanik Jugoslavije Makedonec, ki si ni veliko belil glave z aktualnimi političnimi vprašanji, v Argentini je bil veleposlanik Hrvat, v Braziliji izrazito jugoslovansko usmerjen Srb, povsod pa so nas gledali malce postrani. Ko so vendarle ugotovili, da smo sicer Titova mladina, a povsem običajni ljudje, je ekstremiste začelo motiti, da smo med ljudmi vžgali, celo tako zelo, da so nam prekinili koncert. Sicer pa smo največji koncert v Braziliji odigrali v nekem najetem švicarskem klubu, kjer nas je poslušalo 95 odstotkov Romov iz Niša. S tisto našo muziko jih nismo ravno dvignili pokonci, še vedno pa smo seveda zastopali »jugoslovansko kulturo«. In po 25 letih z nekaterimi od teh izseljencev še vedno ohranjamo stike.

Pravijo, da se narodnozabavna muzika posluša po vsem svetu. Kaj v tem primeru pomeni »ves svet«?

To je stereotip, podobno kot je stereotip naziv svetovnega prvaka v igranju frajtonarice. Na tem tekmovanju seveda ne sodelujejo glasbeniki iz Indije ali Egipta, ampak v glavnem iz držav, ki imajo skupne Alpe, se pravi severna Italija, delček Nemčije, Švica, Avstrija in Slovenija. In Slovenci kot zelo nadarjeni glasbeniki tam velikokrat zmagajo.

Pravijo tudi, koliko plošč da je nekdo prodal ali kolikokrat da je bila predvajana neka skladba. Toda IPF in SAZAS večkrat postrežeta s podatki o tem, katerih sto ali dvesto skladb je bilo v preteklem letu najbolj predvajanih, in lani, recimo, med prvimi stotimi ni bilo nobene narodnozabavne skladbe. Podatki obstajajo, tudi za tujino.

Kako se je na teh lestvicah odrezala skladba Ti, moja rožica na vaše besedilo?

Nastala je leta 2011, v letu 2013 se je povzpela celo na 16. mesto, ampak takrat sploh ni bila prva od narodnozabavnih, ampak »samo« druga. Celo Avsenikovo Na Golici v zadnjih letih le redko zasledimo med prvimi stotimi. Mogoče bo odslej drugače.

Sploh drži podatek, da je Na Golici najbolj izvajana inštrumentalna skladba na svetu?

Po Avsenikovi smrti sem na internetu iskal ta podatek, a ga nikjer nisem našel. Sem pa denimo prišel do podatka, da je najbolj izvajana inštrumentalna skladba Balada za Adelino. Ne upam si trditi, da skladba Na Golici ni prva na svetu, lahko pa rečem, da temu podatku ne verjamem povsem. Zagotovo pa drži za alpske države, kot se tudi ve, da je druga najbolj izvajana skladbaDobro jutro Jožeta Burnika.

Vendar statistiki ne gre čisto verjeti. V Avstriji je recimo praksa, da imajo ansambli že vnaprej izdelane sheme, kamor zapišejo deset najbolj udarnih hitov, ki jih potem na veselici igrajo ali pa tudi ne. Žal se takšna praksa uveljavlja tudi pri nas. Ansambli s tem sicer zadostijo zahtevam SAZAS, očitno pa bi potrebovali »vohune« na terenu, ki bi sledili temu, kaj se na neki veselici v resnici igra.

Kakšen »drive« se skriva v Avsenikovi glasbi, da prisili v plesanje? Nekoč so v zrak menda leteli klobuki, še vedno poslušalci spontano zavriskajo od srca.

Tako kot so igrale prvotne zasedbe ansamblov Avsenik ali Slovenskih muzikantov ali, če hočete, kar sam Avgust Stanko pred njimi, se danes ne igra več. Ne igrajo več tako z jajci, kot so to počeli fantje nekoč. Verjetno je bila pomembna tudi kompozicija, ampak Avsenikov Slavc je bil tudi fejst dedec: s tisto harmoniko, kako jo je zgrabil, in potem s pozo, kako jo je igral. Iz duše in z izjemno muzikalnostjo. Gre tako za glasbo kot način podajanja.

Če se danes za šankom najdejo štirje kolikor toliko glasbeno nadarjeni, bodo brez problemov znali odpeti kakšno Slakovo melodijo, Avsenikovo že mnogo težje, medtem ko se je Boris Kovačič, pa tudi mi z Ansamblom Slovenija, zafrknil, ker je delal preveč zahtevno glasbo. Ne on ne mi skoraj nimamo posnemovalcev, brez njih pa muzika ne more živeti naprej. Iz ogromnega opusa Slaka ali Avsenika je lažje izbrati nekaj, kar nekdo zmore in kar mu leži. Saj se tudi tistih najbolj zahtevnih Avsenikovih skladb ne izvaja, recimo vokalno zahtevnejše Sinje morje, bela jadra.

Avsenikovo glasbenikovo zapuščino zdaj preigrava njegov vnuk Sašo Avsenik. Tudi Brendijev sin Dejan Vunjak se je odločil, da bo v živo ohranjal spomin na očetovo glasbo. Koga pravzaprav nagovarjata?

Vse tiste, ki to od njiju pričakujejo! Niso pa vsi otroci enakega značaja. Tudi sam sem sinu že pri njegovih devetih letih odprl pot v svet narodnozabavne in pop glasbe, a je po petnajstem letu zašel v drugo, rockovsko zvrst, kot avtor in izvajalec, in se potem za poklicno ukvarjanje z glasbo sploh ni odločil.

Nenazadnje je videl mene in moje življenje, pa svojo mater, kako vzgaja nove »mozarte«, in kako naju cele noči ni bilo doma, ker smo igrali naokrog. Zdaj gleda tudi sestro, ravno tako profesorico glasbe. Videl je tudi, kaj vse mora glasbenik v svobodnem poklicu početi, da vsaj za silo životari, spremljal je mojih sedem zelo stresnih let na televiziji, vedel je za neumnosti, ki jih moram kot avtor besedil pisati, da zadovoljim okuse naročnikov. V glasbi ga zdaj zanimajo samo izbrane stvari, sicer pa na Novi Zelandiji opravlja doktorat iz sociologije.

Brendijev sin in Avsenikov vnuk sta se za to glasbo odločila zavestno. Vse življenje živita z njo, očitno jima je dovolj blizu in vprašanje je, če bi ju poslušalci sploh sprejeli v kakšni drugi glasbeni pojavnosti. Širše gledano je to v glasbi sicer kar precejšnja zavora. Po Avsenikovi smrti se bo prodalo ogromno njegove glasbe, podobno kot je bilo po smrti Michaela Jacksona, ali pa Majde Sepe in Marjane Deržaj. Deržajeva je bila v času življenja premalo poudarjena pevka glede na njen karakter, po smrti so pa za silo spravili skupaj nekaj njenih posnetkov, izdali ploščo in jo začeli prodajati.

V primeru Avsenika so te stvari že urejene, ampak zgodilo se bo še nekaj drugega. Že doslej je bilo mnogo posnemovalcev njegove glasbe, poslej pa jih bo še več. Vsi se bodo vrteli v začaranem krogu in med sabo tekmovali, kdo bo v igranju harmonike prekosil neprekosljivega Slavka Avsenika. Nihče ni stimuliran, da bi naštudiral nekaj svojega. Za glasbo nasploh je slabo zgolj preigravati zapuščino nekoga, za dediče pa na dolgi rok verjetno koristno.

Nekateri trdijo, da tudi Modrijani nadaljujejo Avsenikovo tradicijo. Zdi pa se, da razen harmonike nimajo ničesar skupnega.

Ta glasba ni v »žlahti« niti s Slakom več, kaj šele z Avsenikom! Sodelavec Modrijanov sem trinajst let, zanje sem napisal več kot trideset pesmi. Najbolj mi je všeč njihova druga plošča, ko sva kot utečen avtorski tim delala z Branetom Klavžarjem. Pozneje so sodelovali še z drugimi avtorji, recimo Igorjem Podpečanom, pa s Francem Šegovcem. Z Modrijani še vedno sodelujem, čedalje več pa pišeta skladbe kar člana ansambla Blaž Švab in Rok Švab. Vsi trije skupaj smo sestavili »Rožico«, z Blažem še eno njihovo uspešnico S teboj, z Rokom pa pogosto piševa tudi za druge izvajalce. Tudi uspeh Modrijanov je za seboj potegnil množico posnemovalcev; mislijo, če bodo postavili pevca na oder, kot stoji Blaž, in če bodo igrali tako hitro, kot igrajo oni določene skladbe, bodo uspeli. Pa ne bo šlo, v rahli zamudi so.

Kam v to narodnozabavno sceno sodijo še drugi ta hip aktualni izvajalci, denimo Gadi, Čuki, pa pevka Irena Vrčkovnik?

Glasbenikom nam je povsem jasno, kam kdo sodi na tej sceni, malokdo pa si upa to izreči naglas. Med glasbeniki obstajajo zelo velike razlike, nima pa to smisla razlagati ljudem. Enkrat sem se zagovoril, da ima Alfi Nipič v enem od svojih zadnjih komadov neko frazo, ki obsega devet taktov, obsegala pa naj bi štiri, osem ali šestnajst taktov, kot je sicer običaj. In so me takoj napadli, če trdim, da Alfi Nipič nima pojma o glasbi.

Nekaj je, kar se posname v studiih, kjer se mnogo stvari lahko še dodela, drugo so nastopi v živo. Ampak ko narod pride na veselico in sliši in vidi resnično bedo nekega ansambla, se jih le polovica vznemirja, polovica pa niti ne. Bolj pomemben kot glasba je vtis, ki ga ansambel naredi na ljudi. Na drugi strani imamo tudi zelo znane ansamble, ki igrajo kot s posnetka, na veselici pa so potem popolnoma nezanimivi. Naloga narodnozabavnih ansamblov je v prvi vrsti ta, da znajo ljudi zabavati.

Je torej prava formula malce glasbe in veliko šova?

Modrijani, tipični predstavniki fantovskega ansambla, kakršni pri nas v zadnjih letih kar cvetijo, so se načrtno odločili, da nagovarjajo mlajše poslušalce. Eni sicer pravijo, da je to dobro, kajti za to glasbo so ogreli mlade, ki so jo prej morda zaničevali. Vendar pa ti mladi hodijo na veselice iz povsem drugačnih razlogov, kot so ljudje prihajali še na naše »špile«, ali pa v šestdesetih letih, ko so dejansko hodili poslušat muziko. Če prideš danes poslušat glasbo na veselico, boš razočaran. V prvem planu je zabava.

Očitno je izvirnosti potem v tej glasbi bolj malo. Ansambli se poslužujejo preverjenih formul in slovenskim alpskim vižam dodajajo avstrijsko-švicarsko disco jodlanje ali pa elemente srbske »novokompovane« muzike.

Mene ta hip najbolj moti očitna invazija hrvaške, dalmatinske muzike tudi v slovensko narodnozabavno glasbo, kar zloglasni Radio Aktual še podpihuje. Prej so se določene skupine imenovale oktet, in ko niso nikamor prilezle s svojim dolgočasnim slovenskim programom, so se nekatere preimenovale v klape in začele dodajati hrvaške uspešnice, tudi nove pesmi, kajti Hrvati na tem področju ne spijo. Najboljše pesmi so na Hrvaškem nastale med vojno in kmalu po njej, ustvarjalnost njihovih avtorjev in izvajalcev je zgledna še danes. Seveda lahko rečemo, slovenski avtorji so dolgočasni, ampak dejstvo je tudi, da nimajo ustrezne podpore.

Pri ljudeh štejejo samo tiste stvari, ki se dobro prodajo. Uredniki in tisti, ki to glasbo spodbujajo, se zaradi svojega neznanja zadovoljijo z rezultati nekega festivala in potem tiste skladbe sučejo na radijskih valovih oziroma jih promovirajo na televiziji. Ampak mnogo dobrih ansamblov sploh ne hodi na festivale, recimo Okrogli muzikantje, ki so odlični glasbeniki in zabavljači in igrajo po Avstriji in Nemčiji in zato sploh ne morejo priti v ta »špil« pri nas. Ravno tako Franc Mihelič nikoli ni igral na nobenem festivalu, da bi tekmoval, res pa so bili takrat mehanizmi, prek katerih si prišel v sceno, drugačni. Moral te je odkriti pravi človek, mene kot avtorja je odkril Tomaž Tozon, in si lahko začel delati. Tudi takrat smo hodili na festivale in večkrat kje zmagali, ni pa bilo to tako množično, kot je danes. V zadnjem času so bili pri nas kar štirje festivali, Škofja Loka, Vurberk, Marija Reka in Števerjan. Toda kar sem slišal, je bilo povprečno; niti avtorji niti izvajalci me niso prepričali.

Katerih pravil se je potem treba držati na narodnozabavni sceni, da dejansko uspeš?

Ko se je Ti, moja rožica najbolj vrtela naokrog, mi je število naročil za nova besedila pravzaprav upadlo. Sploh mi ni bilo jasno, zakaj. Ljudje so sicer prihajali, vendar z željo, da zanje napišem nekaj čisto novega, mora pa biti na temo ljubezni in mora biti napisano tako, kot je napisanaRožica. In ker potem besedilo ni bilo takšno, kot so pričakovali, ga niso vzeli.

Obstaja pa tudi moja skladba, ki je tu precej neznana, a ima že prek dva milijona ogledov na youtubu. Pesem Sedem let sva se ljubila je izvajala in posnela ženska skupina Iskrice iz Laškega, ki je niti ni več, in zanimivo pri tem je, da je največ ogledov in komentarjev iz Južne Amerike. Pri tej skladbi sem avtor tako besedila kot glasbe, aranžiral jo je Jože Burnik, in prepričan sem, da si nisem sposodil nobenega južnoameriškega glasbenega motiva, ki bi jih morda posebej pritegnil. Še vedno mi ni jasno, kaj je tamkajšnjim ljudem tako všeč na tej skladbi.

Formul, da te nekdo odkrije in porine navzgor in tam drži, je očitno kar nekaj. Ko je naš ansambel uspel v tujini, so se začeli za nas zanimati tudi v Sloveniji. Imajo pa seveda glasbeniki še drugačne izkušnje: določene, ki so uspeli zunaj, ne bodo nikoli spustili zraven.

Prej ste potarnali, da ste prisiljeni pisati neumna besedila. Kdo narekuje ta pravila?

Trg. Zelo se je zožil nabor tem za besedila. Vse se mora nanašati na ljubezen in razočaranje, v tekstih pa morajo biti izrazi, kot so »duša«, za katero je dobro, če »boli«, priporoča se tudi »srce«, ki naj bo recimo »razočarano«. Tudi Modrijani zavestno testirajo, kaj vžge pri poslušalcih. Velikokrat v enem tednu naredimo skladbo; napišem tekst, naslednji dan ga uglasbijo in zvadijo, v soboto pa skladbo že poskusno igrajo na veselici in opazujejo ljudi, kako se odzivajo.

V tekstih v narodnozabavni glasbi so obvezni tudi seksualni namigi, kajne?

Ena zadnjih skladb Modrijanov, za katero sem prispeval besedilo, nosi naslov Noro ljubim. Še ena moja skladba, ki je bila najprej namenjena njim in jo sicer zdaj igra drug ansambel, nosi pomenljiv naslov Daj mi. Takšni dvomljivi naslovi gredo vedno dobro skozi pri poslušalcih, očitno je v človeški naravi, da raje slišijo malce pokvarjeno zgodbico.

Saj tudi pesem Ti, moja rožica namiguje na seksualno tematiko. Kar v zadregi sem bil, ko sem izvedel, da jo prepevajo po vrtcih in šolah. Moj pokojni prijatelj Rudi Bardorfer mi je v resnici dal idejo za to pesem. Nikoli se ni vulgarno izražal o ženskah, pri katerih je bil zelo priljubljen, temveč vedno skozi lepe prispodobe. Ko je bil star nekaj čez dvajset, je nekaj časa ljubimkal z dvajset let starejšo gospo, pa je potem v neki pesmi zapisal: »Pozni cvet si v vrtu mojem, ti dehteča rožica...«

Ne vem, če so Modrijani tudi v resnici takšni frajerji pri ženskah, kot so narodnozabavni muskonterji včasih bili, vsekakor pa so komad sprejeli šele, ko sem jim razložil, da bodo z njim vseeno vžgali; ni namenjen samo vzcvetelim rožicam, ampak tudi tistim poznim rožicam, ki bi rade imele koga od Modrijanov za zeta.

Še ena dvopomenskost se skriva v besedilih narodnozabavne glasbe – pozitivno vrednotenje popivanja, nazdravljanja, eksanja in podobno.

Še pri Slaku so peli, kako so nažgani in kako kolovratijo po vinskem sejmu, pri Avseniku pa Mi ga spet žingamo, ampak takšnih besedil v zadnjem obdobju ni več veliko. Modrijani imajo samo en komad, ki sem ga napisal zanje in govori o alkoholu. Oni pa na nastopih tako in tako pijejo samo vodo.

Zadnjih dvajset let so bolj popularni komadi, v katerih vsaj ena oseba obvezno umre. Ko sem za Modrijane napisal skladbo Neskončno zaljubljena, ki je pred leti zmagala na festivalu Slovenska polka in valček, so me najprej vprašali, če ona v komadu umre. In sem odgovoril: »Seveda, saj v tem je štos!« Tudi skladba Preveč je belih rož ob cesti, ki jo je napisala, če se ne motim, Fanika Požek za ansambel Vrisk iz Dolenjske, ravno tako zmagovalka Slovenske polke in valčka, že z naslovom namiguje na smrtne nesreče motoristov na naših cestah. Naš narod je tak, da očitno potrebuje »patos«. In pesem mora biti ravno prav žalostna.

Leta 1977 sem napisal eno svojih prvih skladb z naslovom Ljubezen in orglice, v kateri fant v hribih umre. In ko smo potem na veselicah peli »v sivih planinah ugasnilo mu je srce, v krutih strminah utihnile orglice«, se je vsakič med poslušalci našel kdo, ki je ob teh vrsticah veselo zavriskal. To le potrjuje mojo prejšnjo tezo, da se besedil na veselicah ne posluša več.

Ansambel bratov Avsenik ali pa Alpski kvintet sta samo na podlagi poslušanosti in prodaje 

plošč dosegla tolikšno popularnost, in ravno to, se mi zdi, je tisto, kar nekatere moti že od 

pojava te muzike naprej.

Predsednik društva slovenskih skladateljev Tomaž Habe se je na pogrebu pojavil kot 

govornik, ve pa se, da ni bil nikoli kaj prida naklonjen narodnozabavni glasbi.

Že doslej je bilo mnogo posnemovalcev Avsenikove glasbe, poslej pa jih bo še več. Vsi se 

bodo vrteli v začaranem krogu in med sabo tekmovali, kdo bo v igranju harmonike prekosil 

neprekosljivega Slavka Avsenika.

Če prideš danes poslušat glasbo na veselico, boš razočaran. V prvem planu je zabava.

Ko se je Ti, moja rožica najbolj vrtela naokrog, mi je število naročil za nova besedila 

pravzaprav upadlo. Sploh mi ni bilo jasno, zakaj.