S sodelovanjem v potekajočih polemikah na straneh časopisa Delo, bolj natančno v Poštnem predalu 29 Sobotne priloge, nimam veliko izkušenj. Čez poletje je tam potekala polemika na tematiko dveh prispevkov, ki sta se nanašala na (ne)rehabilitacijo TIGR-a.

V enem od odzivov je nekdanji načelnik varnostne službe JLA (KOS), generalmajor Marijan Kranjc, omalovaževal herojstvo Danila Zelena in v ta namen zapisal tudi novo zgodovinsko neresnico. Ker se to nanaša na prvo civilno žrtev okupatorjev (doslej zamolčano) v Sloveniji po napadu na Jugoslavijo aprila 1941, sem bil dolžan to novo manipulacijo zavrniti z navajanjem dejanske zgodovinske resnice. Napisal sem pismo bralcev za SP. Dobil sem odgovor urednice rubrike pp29 ge. Mojce Demšar. Navedla je, da se zahvaljujejo za prispevek, ki pa ne bo objavljen, ker so polemiko na to temo zaključili. Čeprav ni bilo obvestila o zaključku polemike, sem sporočilo  pač  vzel na znanje. Prispevek sem zato poslal reviji Reporter, ki ga je objavila 5. oktobra. Seveda vem, zakaj so se na Delu tako odločili. Debata je prinašala nova objektivna dejstva, ki politični opciji, katero uredništvo Dela vseskozi podpira, niso bila povšeči, saj vplivajo na osveščenost  ljudi in javno mnenje. Da dosedanje (revolucionarne)  zgodovinske resnice ne bi doživele novih udarcev, so pač presekali debato.

Ko pa sem včeraj odprl SP, sem presenečen opazil, da sta objavljena dva nova odziva v polemiki, po več kot mesecu dni od neobjave mojega pisma. Vsekakor je prav, da so objavili vsaj še pismo Bruna Tekavca, ki je bil predhodno napaden in diskreditiran, ker je izpovedal zgodbo o komunistični izdaji Danila Zelena. To pričevanje je vsekakor treba prebrati. Ob ponovnem odprtju debate mojega pisma seveda niso objavili, čeprav prinaša  za družbo in zgodovinsko resnico pomembno dejstvo.

Ob tej uredniški politiki se sprašujem, zakaj uredništvo Dela vodi tako selektivno, očitno politično obarvano selekcijo objav in posledično vsebine pisem bralcev? Ali sem kot bivši poslanec, ki ni več v politiki, zanje še vedno *persona non grata*?

Prilagam neobjavljeno pismo:

PRIMORSKI ANTIFAŠIZEM IN TIGROVSTVO NAJBOLJŠI »IZVOZNI ARTIKEL« SLOVENIJE V EU

Upokojeni generalmajor Marijan Kranjc, nekdanji načelnik varnostne službe JLA, se že drugič  v tej polemiki iz petnih žil trudi, da bi čimbolj relativiziral zgodnji - predkomunistični antifašizem Tigra in njegovega vojaškega vodjo Danila Zelena. Posebej ga seveda moti, da je Bruno Tekavec razkril, da je njegov oče, komunist  Filip Tekavec, fašistom izdal postojanko Tigra (Zelena) na Mali gori in bil za to izdajo kasneje od komunističnih revolucionarjev tudi nagrajevan.

Pri omalovaževanju predloga Gibanja 13.maj, da se dan, ko je padel Danilo Zelen, proglasi za državni praznik, pa navaja tudi zgodovinsko netočne argumente. Med drugim zapiše:«Bil je (Danilo Zelen op.p.) prva žrtev italijanskih fašistov v nekdanji Ljubljanski pokrajini, ne pa tudi v Sloveniji. To je bil pripadnik Sokola v Gornji Radgoni, 7. aprila 1941«. Vidna je težnja, da se Danilu Zelenu in Tigru  odvzame avreola prve žrtve upora zoper  okupatorja in se ga nadomesti z (verjetno) civilno žrtvijo, pripadnikom Sokola, kar je za komuniste ideološko bolj sprejemljivo od Tigra, ki ga niso povabili v OF! G.Kranjc ga ne imenuje, vsekakor pa si, kot gotovo zaveden Slovenec, zasluži spoštljiv spomin. Vendar pa 7. aprila 1941 ubiti pripadnik Sokola ni prva žrtev okupatorjev (domnevam, da so ga ubili nacisti in ne italijanski fašisti, kot piše MK), ampak je skoraj gotovo prva civilna žrtev okupatorjev, Martin Gaberc, župnik v Gornji Radgoni, ki so ga nacisti ustrelili v župnišču, takoj zjutraj 6.aprila 1941 pred  cvetnonedeljsko prvo mašo, ko so prihrumeli preko državne meje (glej Večer v nedeljo, 6. 4.2014, članek Bombardirali Beograd, zasedli G.Radgono). Martin Gaberc  je bil doslej seveda skrbno zamolčana žrtev, antinacist in zaveden Slovenec, zato ker je bil duhovnik RKC in ker to nazorno kaže, katero institucijo so Nemci imeli za  najbolj nevarno njihovim načrtom, tako nevarno,da so župnika Gaberca nemudoma ustrelili. Nemci so vedeli (Kulturbund in domači petokolonaši so vnaprej pripravili načrte ustrelitev in aretacij), da bi župnik, zaveden, kot je bil, takoj pri jutranji maši farane pozval k odporu zoper okupatorja. Kot v zgoraj citiranem  opisu dogodkov ob zasedbi Gornje Radgone, pojasnjuje  zgodovinar dr. Ivan Rihtarič, je bil župnik Gaberc  velik Slovenec, ki je dal v Gornjo Radgono iz Avstrije prekopati vse grobove  Maistrovih borcev.

Vse to je g. Kranjcu, strokovnjaku za obveščevalno in propagandno dejavnost (sem spada tudi zavajanje), verjetno znano, ker se je kot domačin šolal v Gornji Radgoni (Wikipedija), vendar se vseeno posluži zgodovinske neresnice. Resnica bi seveda rušila, s strani nosilcev prejšnjega režima, skrbno podtaknjeno  in vzdrževano neresnico  o kolaborantski vlogi RKC na Štajerskem oziroma duhovščine (tudi štajerske). Da je bila štajerska duhovščina izrazito  zavedna in zato od nacistov posebej maltretirana, v svoji knjigi S puško in knjigo priznava tudi Božo Repe. Spominjam se  pripovedovanja mojega očeta, ki so ga Nemci skupaj s številnimi zavednimi Slovenci, npr. Afonzom Šarhom, predvsem pa z domala vso duhovščino, (povedno: tam je srečal le enega komunista), v prvih dneh okupacije aprila 1941 zaprli v Meljsko kasarno. Pripovedoval je o posebej okrutnem izživljanju nad duhovniki, ki so jih nacisti  v mrzlih aprilskih jutrih,ko je padla slana, gole (ponižanje) nagnali na dvorišče in jih polivali z mrzlo vodo, da jih »očistijo umazanije«!

Z «umazanijo« (antinacizmom) župnika Gaberca  so opravili takoj v prvih minutah okupacije.

Da je bil župnik Gaberc, zamolčana prva civilna žrtev okupacije, doma iz meni skoraj sosednje vasi Pretrež, sem izvedel šele iz omenjenega Večerovega članka. Zato sem lani dal predlog Občinskemu svetu  občine Slovenska Bistrica,da je sprejel sklep,da se velikemu, zavestno zamolčanemu  rojaku na rojstni hiši  postavi spominska plošča. 

Se pa ob koncu sprašujem, zakaj g.Kranjc in še nekateri nikakor ne morejo sprejeti zgodovinske resnice o takojšnjem uporu zoper okupatorja s strani številnih mož brez komunističnega pedigreja.  

                                                                                                 Jože Jerovšek, Slovenska Bistrica