Fes je napad na vse čute. Natrpane ulice medine vabijo poglede v preveč smeri, da bi jim lahko sledila povprečna (evropska) glava, trgovci vseh profilov skušajo ves čas pritegniti pozornost, pa tudi vonji, ki silijo iz trgovin, restavracij in kioskov, so nenazadnje nepogrešljiv del tega, kar si predstavljamo pod pridevnikom 'orientalski'. Vse to je krasno, če se le da uživati v nekoliko manj intenzivnem tempu, in točno to ponuja Meknes.

Najina druga maroška postojanka je od prve oddaljena le pol ure z vlakom. Lepa zelena pokrajina, posejana s krotkimi ovčicami in tu in tam kakim konjem, v tem letnem času deluje skorajda slovensko, ta vtis pa še poudari legendarni Atlas, ki je na tem koncu nekje v višini Nanosa, le malo bolj gol. Tudi maroški vlaki ne zaostajajo kaj dosti za našimi - so čisti, dobro ohranjeni in skorajda točni, obenem pa še smešno poceni. Če pričakujete, da boste vagon delili s kokošmi, kamelami ali vsaj glasnimi trgovci, iščite dalje. Maroške železnice ponujajo zgledno evropsko izkušnjo. Afrika znova nastopi, ko te ob izhodu napadejo taksisti, vendar pa sva se medtem že naučila, da v teh koncih dobro razumejo besedo ne, če pa jim rečeš da, dosledno vključijo taksimeter in ti na koncu skrbno vrnejo drobiž. Mestni taksiji niso luksuz niti za reveže, za kakih pet kilometrov te ne olajšajo za več kot dva evra, tako da nikoli nisva preveč razmišljala, ko so naju zabolele noge. Edini minus je vratolomna vožnja, skupna vsem tukajšnjim udeležencem v prometu, zaradi katere te na zadnjem sedežu večkrat prime, da bi zamižal in stisnil pesti.

Medina je kraj, kjer tudi taksiji obmolknejo, saj ozke ulice spuščajo medse samo pešce, mačke in kralje tovornega prometa - osle. Ne vem, kakšno mnenje imajo o njihovi inteligenci Maročani, dejstvo pa je, da so absolutni carji, kadar je treba tovor spraviti na katero od neštetih tržnic, stisnjenih med mestne zidove. Potrebujete mizo, jogi ali plinsko jeklenko? Gospod Sivček bo poskrbel za vse. Če so kamele atraktivni terenci, so osli trpežni trikolesniki, za katere noben klanec ni prestrm. K sreči je najina prtljaga dovolj lahka, da sva jo sama brez težav zanesla do vrat hostla, ki se v Maroku imenuje riad. Tako kot Riad Verus v Fesu je tudi Riad Zahraa v Meknesu pristen primer gostoljubnega in razkošno okrašenega tradicionalnega bivališča z osrednjim prostorom za druženje in galerijami, ob katerih so nanizane sobe. Najina je poleg berberskih preprog (njihov minimalizem je vsaj zame mnogo bolj očarljiv od nam domačih turških vzorcev) in izvezenih blazin premogla celo zaveso nad posteljo, ki je dokončno dopolnila asociacijo na 1001 noč. Edino, kar manjka, je gretje, in ker je arabska pomlad vsaj zaenkrat bistveno bolj kisla od pričakovanj (na Atlasu je po pričevanjih celo sneg), potrebuješ precej močne volje, preden se zjutraj izkoplješ izpod treh plasti odej. Za uvod naju je v Meknesu opral celo dež, ki ga zemlji sicer nadvse privoščim, bi ga pa raje prestavila za kak dan. 

Ko odrineš težka vrata in zaviješ proti glavnemu trgu, se znajdeš v tipičnem arabskem supermarketu. Kilometri trgovinic ponujajo pristne ponaredke oblačil svetovnih znamk (absolutni zakon na maroških ulicah je Adidas), na tisoče halj in rut za tiste, ki prisegajo na tradicionalno oblačenje, nekaj malega začimb in glasbe, le peščica pa je takih, kjer prodajajo spominke in preproge. To priča o tem, da v Meknes ne zaide toliko turistov kot v Fes, kar je v mojih očeh vedno plus. Pravi snobi se radi bahamo s tem, kako odkrivamo neznane konce in se mešamo med domačine, čeprav je bila, roko na srce, razlika predvsem v tem, da turizem v Meknesu ne predstavlja tako pomembnega dela dohodka kot v njegovem dvakrat večjem sosedu, tako da večina prodajalcev nate ne gleda kot na glavni vir preživetja. Kar pa ne pomeni, da si popolnoma varen pred sugeriranimi skušnjavami. Ko si je Jure zaželel berbersko jakno, krajšo in zahodnejšo različico dželaba, kakršnega nosijo praktično vsi tukajšnji moški nad petdeset (ko očitno dokončno ugotovijo, da je toplejši in trpežnejši od trenirke), naju je vešči prodajalec v hipu zvabil v svojo dvonadstropno trgovino, od koder ni več gladkega izhoda, dokler seveda ne posežeš po denarnici. Do takrat je minila dobra ura, med katero smo si ogledali za cel muzej preprog, spili obvezni čaj (ta se res vedno prileže), poklepetali o tem in onem in nazadnje po rundi barantanja sklenili posel, po zagotovilu prodajalca seveda najboljšega v Maroku, če že ne v vsej Severni Afriki. Jure je dobil jakno iz prave volne, ki res odlično greje, jaz pa kljub trdnemu nasprotnemu sklepu preprogo, zvito na Ryanair dimenzije. Vest sem si potolažila z mislijo na honorarje, ki jih pričakujem v naslednjih mesecih (sicer se pa le enkrat živi, kajne) in z dejstvom, da je res lepa in velika pridobitev za moj kavč. Kar pridite pogledat.

Cene v Maroku so sicer takšne, da omogočajo preživetje za drobiž. Hlebček hrustljavega arabskega kruha je po en dirham, torej slabih deset centov, za tri pa dobiš kilo mandarin, brez izjeme božanskih in nedvomno lokalno pridelanih. Skleda juhe za deset dirhamov je lahko že soliden topel obrok, za petdeset dobiš zraven še glavno jed, recimo tagino, vseprisotno enolončnico, kuskus ali četrt piščanca. Mesojeda naveza ni mogla prehvaliti pastille, pogače, polnjene z mandlji in golobjim mesom, pri slaščicah pa zmagajo vse mogoče izpeljanke mandljevih kolačkov. Edini pravi luksuz je alkohol, ki sicer ni ilegalen, ga je pa težko najti. Cvet lokalnih očakov ob večerih zaseda izključno ob kavi, vsaj včeraj pa so bile oči v vseh barih uprte v ligo prvakov. Barca je zakon, ne glede na to, ali se zanjo navija ob pivu ali ob cafe marocain.

Če povzamem: Meknes je mesto, ki ponuja veliko in vzame malo energije. Njegovo obzidje, v središču katerega se bohoti palača Bab al Mansour, je spektakularno fotogenično, glavni trg pred medino pa krasna razstava lokalnega utripa. Kot nalašč za oddih med dvema obveznima in predvsem bolj razvpitima točkama, Fesom in Marakešem. Kakšen je slednji, bova izvedela že jutri. Inšala!