ŠOLA NEKOČ IN DANES

 V zadnjih tednih se veliko govori o tem, da bi bilo potrebno preoblikovati šolski sistem. Rad bi se vključil v to debato, čeprav nisem strokovnjak s tega področja in zato, morda, tudi ne dovolj kompetenten. Pa vendarle. V šolah so nas nekoč učili, pa tudi danes se še pogosto sliši, da moramo svoje znanje črpati iz preteklih izkušenj in se na ta način poskušati izogniti napakam, ki bi jih sicer skoraj zagotovo storili. Zato se mi zdi potrebno napraviti primerjavo med šolo nekoč in danes.

Najprej bi rad poudaril, da smo v preteklosti naredili že veliko šolskih reform in zdi se, da smo z vsako nekaj malega izgubili, namesto da bi pridobili. Prva pomembnejša reforma je bila uvajanje usmerjenega izobraževanja, ki jo je skušal uveljaviti nekdanji jugoslovanski politik Stipe Šuvar. Ta se je kasneje izkazala kot zgrešena in, začuda, politika je to tudi priznala. Pa ne bi o bolj ali manj ponesrečenih reformah. Te današnjega šolarja ne zanimajo in tudi prav je tako. Šolarja mora zanimati predvsem kakovost znanja, ki mu ga šola lahko ponudi. Tu pa je potrebna poglobljena in temeljita razprava, brez kakršnega koli eksperimentiranja, ker to lahko prizadene generacije.

Sam sem v pokoju, oče treh otrok, ki jih je bilo treba izšolati in pospremiti na samostojno pot v življenje. Zato mi ni težko pisati o šoli, v kateri sem sam pridobival izobrazbo in o šolah, ki so jih obiskovale kasnejše generacije, pa tudi današnje. Pri tem pa ne smemo pozabiti tega, da je šola samo podaljšana roka v vzgojnem procesu, ki pa je v prvi vrsti naloga staršev. Zato se mi zdi skrajno neumestno, da starši (nekateri celo skupaj z odvetniki) obiskujejo učitelje in se, če je to treba, borijo za ocene svojih otrok. Kakšno uslugo delajo s tem svojim otrokom? Kakšno delajo učiteljem, za katere se vsi deklarativno zavzemajo, da si zaslužijo več avtoritete?

V »mojih časih« nas je bilo v razredih, običajno, več kot trideset učencev. Danes se, po normativih, v razredih giblje število učencev okoli 25. Vseeno pa so učitelji včasih veliko bolje poznali svoje učence, kot jih poznajo današnji učitelji. Ali so nekoč pedagogi bolje dojemali svoje poslanstvo, kot ga dojemajo današnji?

Pred pol stoletja ni bilo nič neobičajnega, da je učenec bil vprašan kateri koli dan, ko je bil v šoli. Tudi ni bilo nič neobičajnega, da so se pisale nenapovedane kontrolne naloge. Danes, po pripovedovanju mlajših, se v šolah ne sme spraševati, niti pisati kontrolk v ponedeljek ali petek. Pa tudi več kontrolnih ali pa šolskih nalog se ne sme pisati v enem dnevu. Jaz pravim tem pravilom, da so napisana za lenuhe. Tisti, ki se je učil in ki zna, bo znal in v ponedeljek, in v torek, in v sredo… Torej, to pravilo je samo potuha in bi ga bilo treba, po mojem mnenju, kot takega tudi odpraviti.

Čeprav je od moje osnovne šole minilo že pol stoletja, še vedno znam stvari, ki smo se jih učili in se še vedno spominjam marsičesa, kar smo skupaj z učitelji počeli takrat v razredih in v šolskih klopeh. Ne bom se, pri tem, spuščal v šolske programe, se bom pa vsekakor dotaknil kakovosti učenja in podajanja snovi takrat in danes. Če bi bila takrat šolska snov podajana na način, kot je to danes, si tudi sam ne bi veliko zapomnil po tolikih letih. Danes pa ni nič neobičajnega, da se snov pozabi že v nekaj dneh, tednih ali pa mesecih. Morda je to tudi posledica izobraževalnega koncepta, ki sili učence, da se učijo samo za ocene, ker le-te omogočajo večje število točk in vpis v boljšo gimnazijo ali srednjo šolo po končani osnovni šoli. S tem ostaja zapostavljeno znanje po eni strani, po drugi strani pa so otroci pod stalnim pritiskom ocen in s tem povezanih točk, ki ga največkrat na šolarje izvajajo prav njihovi starši.

Večkrat sem se, v samostojni Sloveniji, pogovarjal z učitelji in sami so mi potarnali, da na otroke nič kaj pozitivno ne vplivajo krompirjeve in druge eno-tedenske počitnice, ki se jim po šolskem programu zgodijo na približno vsakih dva do tri mesece. Povedali so mi, da otrok ravno ujame šolski ritem, pa ga šola pošlje domov za teden dni. V tem času mu »vse pade dol« in potem spet rabi čas, da se vklopi v šolski ritem. Tako se te oscilacije vlečejo skozi vse šolsko leto in na ta način tudi slabšajo raven znanja, ki jo je posamezni šolar sposoben udejaniti. Če to primerjamo s športniki, se spomnimo na vrhunske športnike, ki se po poškodbi vrnejo na prizorišče in potrebujejo kar nekaj časa, da ujamejo tekmovalni ritem.

Te tedenske počitnice pa odvzamejo učiteljem kar nekaj časa za podajanje snovi in za utrjevanje znanja. Če vzamemo, da imajo šolarji v šolskem letu trikrat po teden dni počitnic (poleg zimskih in poletnih počitnic), to pomeni 15 dni krat povprečno 5 šolskih ur ali 75 ur, kar ni zanemarljiva številka. V mojih časih tega ni bilo in nisem ravno prepričan, da se je danes s tem dvignila kakovost šole za učence. Za učitelje prav gotovo!

Še nekaj me zelo bega pri današnji šoli. Vedno več je učencev s posebnimi potrebami, s katerimi se mora šola individualno ukvarjati. Ali res mora šola proizvesti same odličnjake? Saj vsi ne morejo biti inženirji, pravniki, ekonomisti. Kot družba potrebujemo tudi frizerje, mehanike, električarje, trgovce, peke, slaščičarje in številne druge poklice, za katere ni potrebna univerzitetna izobrazba. Bistvo je, da se vsakega mladega človek vzgoji tako, da teži k temu, da je odličen v svojem poklicu, ne glede na to, kaj ta poklic je. Zato je, po mojem mnenju, absurdno, da morajo starši dati pisno soglasje učitelju, da lahko šolarju zaključi negativno oceno in ga pošlje še enkrat v isti razred. Če nekdo ni dosegel zadostnega uspeha, ga pač ni in mora biti avtonomna pravica učitelja, da to oceni.

Moteči v šolah vedno bolj postajajo tudi tkim. hiperaktivni otroci, ki so taki postali predvsem zato, ker se jim povsod omejuje gibanje. Otroška igrišča so običajno prazna. Doma jih starši silijo, da sedijo pri miru za mizo ali pred televizijo. Da imajo mir pred otroci, jim kupujejo tablice, igralne konzole in podobno. V šoli morajo mirovati ves čas, razen pri telovadbi. In potem so v razredu nemirni, odrasli jih okvalificirajo kot hiperaktivne in vržemo jih na tablete. S svojim nemirom motijo ostale pri pouku, vendar še vedno niso toliko problematični kot nasilni otroci, ki se izživljajo nad svojimi sošolkami in sošolci, pa tudi nad učitelji. Ob teh pa si vsi skupaj, tudi šole, zatiskamo oči in tiščimo po nojevsko glavo v pesek. Sprašujem se, kdaj se bo pri nas zgodil kak večji pokol v šolah, kot se to dogaja v Združenih državah Amerike, od koder smo itak uvozili veliko slabega in opustili veliko dobrega – našega.

Kaj torej storiti, da bi znanje dobilo večjo veljavo?

Čeprav nisem podpornik peticij, ki se v zadnjih tednih podpisujejo med Slovenci za spremembo našega šolskega sistema, menim, da bi morali ukiniti točkovanje kot kriterij za vpis v srednje šole in univerze. Namesto tega bi bilo treba ponovno uvesti sprejemne izpite, ki bi omogočili vpis v šolo vsem, ne pa zgolj elitam, ki so na tak ali drugačen način prišli do zadostnega števila točk, ne glede na to, kakšno je dejansko znanje, ki so ga s seboj prinesli na srednjo šolo. Sam zagovarjam tezo, da je boljše imeti zadostno oceno in znati za 2, kot pa imeti odlično oceno in znati za 1.

Razmisliti je treba o ustreznosti tedenskih šolskih počitnic in kakšne pluse in minuse te prinašajo učencem.

Razmisliti je treba tudi o tem, ali je ustrezna oblika preverjanja znanja s testi, kjer se zgolj obkrožajo pravilni odgovori, saj veliko otrok, kasnejših dijakov in študentov ne zna pravilno tvoriti stavkov in jim predstavlja skorajda nerešljiv problem, ko je treba napisati nekaj stavkov v nekakšno vsebinsko celoto. Tega jim ne dajejo testi, ne dajejo jim SMS sporočila ali druge oblike  sodobne medsebojne komunikacije.

Ni dolgo nazaj, ko sem vprašal ravnatelja neke ugledne osnovne šole v Ljubljani, ali so današnji šolarji dejansko preobremenjeni, kot to, skoraj soglasno, trdijo starši. Odgovoril mi je, da s šolskimi zadevami absolutno niso preobremenjeni, preobremenjeni pa so z obšolskimi dejavnostmi, v katere jih silijo ambiciozni starši, ki na ta način zdravijo svoje lastne frustracije iz preteklosti. Če to drži, in sam verjamem, da drži, potem morajo snovalci učnih načrtov le-te prevetriti tudi skozi ta vidik in ne slepo popuščati staršem na škodo njihovih lastnih otrok.

Razmisliti je treba še o številnih drugih zadevah, ki jih v svojem prispevku nisem zapisal pa so za boljšo kakovost znanja nedvomno potrebne, saj je moje znanje na tem področju precej šibko. Čeprav to, kar sem tukaj zapisal, marsikomu najbrž ne bo všeč, vendar iz šol (tudi iz fakultet) prihajajo večinoma funkcionalno nepismeni ljudje, ki bodo nekoč vodili to državo, kar pa ni dobro. Sam sem se velikokrat moral soočiti s tem, da sem moral pisati prošnje za službo mladostnikom z višjo ali visoko šolsko izobrazbo, ker tega znanja niso imeli. Meni se to zdi zaskrbljujoče, pa vam?

                                                                                                          Kajtimir Kunc