Takrat, ko je prvič ročice razprl,

takrat si v radosti plašno vztreptala:

Samo da mi ne bi, da ne bi umrl!

Takrat, ko na prsih je tvojih še spal,

takrat si mu nežno v solzah šepetala:

Glej, kmalu iz tebe cel fant bo postal.

Postal je tak fant, da bi gore premikal,

nikdar se ni klicu svobode izmikal.

Tako si mu segla poslednjič v roko,

in v tebi je tlelo: Da! Vrnil se bo!

Zdaj veter raznaša besede njegove,

prisluhni natanko, da čuješ glasove:

Lepo je, veš, mama, lepo je živeti,

toda, za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti!