Potihnili so prepiri, ni več žalitev. Nastala je tišina. Nastala je praznina. Telefon, ki mi je zvonil vsak dan nešteto krat. Pogovori, ki so trajali od nekaj minut, do več ur. Tega naenkrat več ni.

Ostala sem s svojimi mislimi in občutki, ki jih moram urediti, premleti, mogoče tudi podoživeti, da mi jih bo na koncu uspelo preboleti. Veliko jih je in trenutno se mešajo dobre in slabe misli, lepi in grozni občutki. Celo paleto nosim s seboj, to minuto nežnost, ljubezen, misel na lepe trenutke, kateri bodo vedno ostali zapisani nekje v meni. Vse se začne mešati z jezo, mogoče sovraštvom in v glavi odzvanja stavek: "Pa saj to ni res." Potem pride streznitev in ugotovim, da telefon ni zazvonil, da mi še danes nihče ni kakšnega živca požrl in mi tudi ni rekel, da je moj. Ali pa, hvala, da si z mano.

Ni mu več mar, kako sem, kje sem, s kom se pogovarjam, s kom grem na kavo, kaj delam, kdaj pridem. Ni več vsako dnevnega bockanja, zakaj moram iti tja in zakaj ravno s tisto prijateljico. Vsega tega sem se sedaj osvobodila in priznam, da je kar malo nepoznan občutek. Verjamem, da se bom tega kar hitro navadila.

Pogrešala bom dolge pogovore, ki so trajali dolgo v noč. Pogrešala bom vožnje po neznanih poteh. Pogrešala bom vse intimne trenutke, ki se jih ne bo dalo nadomestiti, ker so enkratni in neponovljivi.  Pogrešala bom dotik, šepet na uho, objem...

.

.

.