Kot verjetno vsakemu je tudi meni kdaj težko, mi kaj leži na duši. Lepo je, da imam ramo na katero se lahko naslonim in dam iz sebe občutke, jih ubesedim in se hkrati slišim, mogoče tudi najdem kakšno rešitev samo s tem, ko imam komu povedati. V življenju se srečujemo z neštetimi ovirami, ki jih preskakujemo kolikor hitro najdemo rešitve.

Tolažilne rame po navadi najdem pri sodelavkah ali prijateljicah. Cenim jih. Prijateljice so sopotnice skozi življenje, ki sem jih pridobila v različnih obdobjih svojega življenja. Stkejo se posebne vezi, sploh tiste iz zgodnjega otroštva, vedo od kod prihajaš, poznajo starše, sorojence, in te zaradi tega lažje razumejo, saj smo skupaj prehodili podobne poti.

Sodelavke pridejo in grejo, nekatere ostanejo postanejo prijateljice. Z nekaterimi se začutimo z drugimi ne, kar je ok, saj se ljudje nekako povohamo med seboj.

Imam eno sodelavko, s katero si zaupava. Poveva si zgodbe iz preteklosti, ki so naju izoblikovale v današnji trdoživi skali, ah saj ne, nežni dušici ;). Tudi vsako dnevne izzive si deliva in vsaka po svoje rešujeva situacije. Razlika med nama je, da ko mi kaj pove je zame to zaključena zgodba, medtem, ko mi ona vedno znova daje sol na rano in me spominja na dogodek ali težavo. Večinoma ko povem