Stojim za blagajniškim pultom in gledam na plato. Ravno se je začela moja izmena. Prve stranke so prihajale. Rada delam z ljudmi, rada imam svoje delo in na srečo sem po naravi prijazna, zato delo opravljam z veseljem. Najraje imam stranke s smislom za humor. Da si v tem hitrem tempu življenja, še kdo vzame čas za sočloveka in mu nameni nasmeh ali zaželi lep dan. Lepo je, če si izkažemo spoštovanje.

Na srečo redko, ampak še vedno pride kakšen posameznik oz. posameznica, ki ima verjetno za sabo naporen dan, natrpan urnik ali nerešeno privatno ali poslovno zadevo in vso jezo in nesrečo zlije na prodajalca. Postali smo družba točk na karticah zvestobe ali cenejših igrač, ki jih velike korporacije delijo v

zameno za nalepke. V mojih otroških letih smo zbirali nalepke vsake štiri leta za svetovno prvenstvo v nogometu in pa životinjsko carstvo. To je bilo vse. Danes pa iz dneva v dan zbiramo točke in nalepke za izdelke, ki jih je za nekaj evrov dovolj na vsakem koraku. Pa to še človek skuša razumeti, ampak da si za točke pripravljen prodajalca žaliti in se nekaj minut znašati nad njim, se mi pa zdi nedopustno. Ljudje se spopadajo z veliko resnejšimi problemi kot so, smrtne bolezni, ločitve, pomanjkanje, smrt v družini, nasilje in še bi lahko naštevala. Stranka na blagajni pa žali in žali zaradi točk, ki jih nisem naložila na kartico. A se kdaj vprašate, ali je to vredno. Tiste točke bo gospa porabila za detergent ali rogljiček, mogoče za kavo ali olje. Kako sem se počutila, ni bilo pomembno.

Ko izveš, da gospa dela v izobraževalnem sistemu kot socialna delavka, ti pride najprej na misel: Ubogi otroci. Kdo vzgaja takšne ljudi in dopušča, da takšni ljudje izobražujejo druge. Takšnih žaljivk (ne bom jih navajala, ker je pod vsakim nivojem) se v življenju nisem posluževala, ker se mi zdi, da si jih nihče ne zasluži. Jaz sem si očitno jih.

Sprašujem se, ali stranke vidijo prodajalce kot ljudi, ki imajo svoje družine, svoje otroke in starše ter nešteto problemov, ki jih prinaša življenje in točke na kartici so ene od njih. Ali pomislite, da so prodajalke lahko matere otrok s posebnimi potrebami ali pa imajo starša na smrtni postelji ali se s partnerjem ločujeta. Verjetno ne. Za vas smo nesposobneži, ki jih je potrebno žaliti. Zaradi točk.

Točke, nalepke in kartice zvestobe. To so izumi veleumnih managerjev, ki jim je cilj od vas pobrati denar za stvar, ki jo lahko kupite brez točk, v prosti prodaji. Poglejte po policah, vse polno jih je. Vas so pa prepričali, da potrebujete točno določeno. S črednim nagonom sledite umetnemu trendu. Najbolj se čudim t.i. intelektualcem, izobražencem, ki so nasedli tej potrošniški logiki in se grebejo točko po točko, tako kot v šoli pri eksternih preverjanjih (danes NPZ) ali maturi, ko so nam obljubljali lepo prihodnost in sanjske službe.

Z žalostjo v srcu gledam ta svet, te ljudi, ki se jim mudi, ki si ne vzamejo nekaj minut za sočloveka. Pa naj bo to otrok,... starec,... mehanik,... učitelj... ali prodajalec.

Gospe se opravičujem, res sem pozabila naložiti točke in resnično sem se trudila, da bi napako odpravila. Upam, da si boste za točke privoščili nekaj lepega. Želim vam lep dan.

Prodajalka