Sedim v svoji sobi, z bolečino v prsih gledam v monitor svojega računalnika. Grdo je bilo, res se je vse sprevrglo v najhujšo nočno moro. Pred leti je iz zafrkancije in zaljubljenosti odnos prerasel v veliko ljubezen in v vsemogočne načrte za prihodnost. Lepi občutki, enkratni izleti, nepozabni trenutki se sedaj sprevračajo v težke besede, očitke in ni več daleč, ko bo nastopilo sovraštvo.

Sprašujem se, kako si lahko človeka, ki se imata neizmerno rada, obmetavata z otročjimi in popolnoma nerazumljivimi obtožbami. Govorita grde stvari samo zato, da bi drug drugega prizadela. Zakaj ne znam narediti pike? Zakaj ne znaš narediti pike? Ali se morava res mučiti?

Vedno sem menila, da se znam zrelo obnašati in dobro reagirati v raznih situacijah. Ampak, ko gre za ljubezen, če se temu še tako reče, mi odpove razum in ne morem se kontrolirati. Včasih mi je žal, včasih ne.

Ne zasluživa si več drug drugega, prehudo je za oba. Čustva med nama so zašla s poti ljubezni, ostali so samo spomini na neponovljive trenutke.

Našla sva se, ko sva se potrebovala, oba sva rabila ramo za razjokati se, nekomu zaupati najtemnejše občutke in hkrati biti razumljen in ne obsojan za to kar si. Pomagala sva si v težkih časih in kovala načrte, kako se obvarovati in ne dopustiti, da naju še kdo prizadane. In kaj je iz tega nastalo, postala sva si najtežja nasprotnika, vse skrivnosti so postale predmet obtoževanja. Vsa sredstva so dovoljena samo v vojni in ljubezni, mi je nekoč dejal stric. In mislim, da ni daleč od resnice, čeprav takrat kot naivna najstnica nisem verjela tem besedam.

Sram naju je lahko oba. Nisva si tako različna, kot bi to želela pokazati. Težki dnevi naju čakajo, ampak treba jih bo preživeti, čeprav z muko in bolečino po vsem telesu. Vsak celica mojega telesa je okužena s tvojim virusom, najti moram ključavnice, ki ne ustrezajo tvojim ključem. Upam, da je moj imunski sistem pripravljen na trdo delo, ki me čaka.

Po licu se mi je utrnila solza in še ena in še... Verjetno jih bo še veliko, ampak kot že veliko krat dokazano, bo čas zacelil tudi to bolezen / ljubezen. Želim si, da bi imela uro ali kakršno drugo napravo, ki bi omogočila, da se prestavim v prihodnost, ko ne bom več čutila tvoje prisotnosti, ko ne bo več bolelo. Ko glava več ne bo polna misli o tebi in najinih krasnih trenutkih. Ker še ne živim v vsemogočni prihodnosti, se bom morala z vsemi občutki, vzponi in padci spopadati sama. To spada zraven. Tudi vsa lepa dožvetja sem občutila v vsaki svoji celici in se veselila najinih skupnih uric.

Uspelo nama bo, a to pot vsakemu po svoje...