Včeraj sva s prijateljem sedela na kavi in pogovor je nanesel na prekarce. Pogovor se je razvil v živahno debato; po koncu debate pa me je prijatelj prosil, da mu to, kar sem rekla, pošljem po mailu, ker je odlično in česa takega še ni slišal. Ne vem, ali je res kaj posebnega, ampak seveda sem mu poslala - z upanjem, da se ta pozitiven virus ne le širi naprej, ampak implementira.

Prijatelj, ki je socialno občutljiv, čuteč človek z mehkim srcem, je zagovarjal stališča ene od slovenskih strank, češ da so čudovita in blagodejna za ljudi itd. 

Stališča dotične stranke seveda poznam in bi lahko bila čudovita tudi zame, če bi živeli v pravljici. Še tako briljantne ideje ostanejo samo teorija (in morda hvaležna tema za razprave ali populizem), če jim ne priskrbimo resursov: kdo bo to plačal, kdo bo to naredil ipd. Seveda se tudi meni smilijo ubogi izkoriščani ljudje, ampak revežem ne pomagaš tako, da se jim pridružiš. In tudi ne tako, da jim vzbujaš prazna upanja ali predlagaš stvari, ki jih ne znaš izvesti. In še najmanj jim pomagaš tako, da črtiš tiste, ki bi jim lahko pomagali. Če naženeš plačnike, kreatorje, produktivni del družbe, si problem samo povečal. 

Spoštujem kvalitetne debate in strokovna prizadevanja za odpravo / zmanjšanje prekarnosti, ampak večina teh prizadevanj ne preraste okvira opozarjanja, dviganja osveščenosti. Ni slabo, zelo cenim, ampak v mojem očeh premalo / prepočasi za učinkovito spremembo... to je skoraj tako, kot bi reki razlagal, naj teče po klancu navzgor (namesto navzdol) - od govorjenja posebne spremembe ne bo, dokler ne spremenimo struge.

In kje vidim rešitev? Preprosto: v kreaciji poslovnega okolja, ki to tega ne spodbuja. (Voda namreč sama od sebe vedno teče po klancu navzdol, pa če jo mi še tako osveščamo, naj teče navzgor.)

Prvi korak: sprememba odnosa do podjetnikov. (Vsak posameznik lahko odpre s.p. in poskusi v praksi, kako je biti podjetnik, če je to res tako lahko in denar kar leti na kup.) A smo vsi podjetnik bogate brezčutne barabe, izkoriščevalci, kapitalisti, imperialisti, izvajamo mobbing? Seveda ne, velika velika večina je normalnih in korektnih. A so vsi delavci uboge žrtve izkoriščanja? Tudi ne. Barabija je verjetno enakomerno porazdeljena med vse sloje in velika večina ljudi je poštenih. Morda nihče ni objektiven, ampak rešitve prekarnosti ne bo brez vključevanja vseh strani (prekarcev, podjetij in države). Podjetja ustvarjajo službe, ki jih prekarci želijo, torej je potrebno maksimalno podpirati resna podjetja, ki bodo sposobna zagotavljati resne dolgoročne službe in spoštovati svoje zaposlene. Podjetja z resno kadrovsko politiko dolgoročno pridobijo, saj imajo zagotovljene lojalne zaposlene. To, da so prekarci na eni strani, delodajalci pa na drugu, vidim kot škodljiv (pogosto vsiljen) konflikt. Vsi moramo sodelovati, saj gre za vse.

In kje dobi država denar? Zelo zelo poenostavljeno, iz davkov (sladko) in posojil, obveznic (manj sladko, ker je ta denar treba vrniti). 

Drugi korak: tri preproste izboljšave zakonodaje:

1. uvedba popolne plačilne discipline (s tem se število neplačnikov, vključno z državo, bistveno zmanjša). Ko sem prijatelju razložila, da dolgoročno ni realno, da bi podjetje zagotavljalo delavcem bistveno večjo varnost, kot je okolje, v katerem podjetje posluje, je naredil "klik". Podjetje je na trgu tudi v vlogi posrednika, vmesnika. Podjetje itak prevzema veliko rizikov, ampak, od kod naj plača, če ni dobilo plačano? Lahko založi en mesec, dva, morda tri, enkrat pa je tega konec. Vsi so se posvečali ubogim delavcem, ki so bili ob nekaj mesečnih plač (kar seveda ni prav), kaj pa podjetnik, ki je izgubil vse, kar je ustvaril (podjetje, nepremičnine, ugled)? Kaj pa zakonodaja, ki to dovoljuje?

2. sprememba stečajne zakonodaje. Obstoječa zakonodaja je (nepovratno) uničila veliko podjetij oz. podjetnikov. Ni prav, da tisti, ki gre v stečaj, prevali svoj dolg na podjetje, s katerim je poslovalo!  Ta, ki je šel v stečaj, je po (na primer) dveh letih čist, lahko začne sveže z nule, drugi pa nosijo morda še leta in leta breme njegovih dolgov. To je kot gajba jabolk, kjer je na začetki eno gnilo in namesto, da bi ga odstranili, ga pustimo v gajbi, da ščasoma okuži še ostale. Podizvajalci so največja žrtev stečajne zakonodaje

3. sprememba razpisnih pogojev - podjetij s prekarci in podjetij z zaposlenimi ne moremo meriti z istimi vatli! In seveda, če je cena (pri neki zahtevani funkcionalnosti) glavni kriterij, so prekarni zaposlovalci seveda cenejši. Ali je prav, da so na primer čistilke v zdravstvenih domovih, bankah ,... zaposlene prek agencij? Ne, ni prav, to je grozno in nevredno. Zakaj se to dogaja? Ker vsi gledajo samo na ceno.

A bo to takoj popolnoma odpravilo prekarnost? Ne, jo bo pa v nekem času bistveno zmanjšalo. 

In če tem trem spremembam dodamo prispevke in dogodke za dvig osveščanja (kar se že izvaja), smo zmagali. Če država še dodatno definira in podpre za Slovenijo strateške branže, ki imajo visoko dodano vrednost in ne onesnažujejo okolja, pa sploh. Na primer IT, AI, blockchain, medicina, ekologija, manjša energetska in prehranska odvisnost,... Ne tekmujmo s ceno, tekmujmo s kvaliteto in znanjem!

Kako pa vi tako razmišljate?

Predlagate še dodatne spremembe?