… ali PREBUJENJE? Smisel življenja in vsega kar je… Minevanje časa, v katerega smo vpeti z vsemi mogočimi družbenimi vzorci že od rojstva naprej…

Vendar pa prihajamo iz večnosti in gremo v neskončnost. Čas je gospodar le naših fizičnih teles.

Duše ne poznajo našega časa. Tudi narava ga ne pozna. Sonce vzhaja in zahaja, Zemlja pa se vrti in vrti in vrti.. Ni začetka, niti konca ne. Kjer se konča, se spet začne.

In že od večnosti nam Mati Zemlja daje številne, čarobne zaklade, ki jih ljudje v svojem hitenju ter hotenju po več, niti ne opazimo. Zrak, sonce, voda, hrana… Skupaj s celotnim vesoljem nam omogoča življenje na tem planetu. Ljudje pa te darove jemljemo za samoumevne in se obnašamo kot njeni zavojevalci. Rijemo po njenih  nedrih, pustošimo njene globine, vse do srca… Onesnažujemo zrak in okolje… Vse za ceno kapitala. Peščica njih celo eksperimentira v groznih razsežnostih. Kakšne neizmerne bolečine ji prizadevamo? Kaj puščamo potomcem, dušam, ki šele prihajajo? 

Koliko časa bo Zemlja to še molče prenašala? Še vedno je sočutna do vsega življenja. Le tiho prosi hvaležnosti.  Na našem potovanju nam nudi varen dom sredi vesolja, ki mu naše fizično telo pravi življenje. V vsem širnem vesolju samo naša Mati Zemlja omogoča življenje! In ko se boleče prebudi v obliki poplav, potresov in drugih naravnih nesreč… samo nemo opazujemo in se ne vprašamo, zakaj je tako… 

In kaj je to - življenje? 

Smo duhovna bitja v fizičnem telesu in ne obratno. Rojeni vsak s svojim poslanstvom, katerega, žalostno, marsikatera duša, za časa tega življenja, ne uspe prepoznati. Samo prebuditi se je potrebno! In nismo edini prebivalci tega  planeta življenja. Prosim, poslušajte tihe prošnje Matere Zemlje, narave, svoje duše! Mati Zemlja ni naša mačeha. Je Mati, ki nas brezpogojno ljubi. Vse dokler ne bo ogroženo njeno življenje…

Sama rada hodim po osamljenih poteh neskončnih ciljev in vpijam trenutke lepote gozdov, nepokošenih travnikov, obdelanih polj, dolgih divjih rečnih ali morskih zalivov, jezer, gora… Kjer sem sama z neskončnostjo življenja na tem planetu. Kjer duša zadrhti od sreče in pove marsikatero skrivnost… Takrat sem z dihom združena v eno. Veter mi mrši lase, sončni žarki me božajo nežneje od  ljubimca. Uživam v tišini, ki je polna življenja. 

Travne bilke so moja postelja. S pogledom v nebo lahko zaobjamem celotno vesolje. Vsak atom moje biti čuti povezanost vse do izvora, do večnosti in neskončnosti. Duša se prebuja iz otopelosti. 

In takrat sem globoko hvaležna, da sem del te vseprisotne energije. Da sem del in skupaj celota tega čudeža - življenja. Življenja, ki nam ga daje Mati Zemlja!  

Drage duše, prebudite se prosim! Skupaj, združeni v ljubezni do vse žive in nežive narave, lahko ustvarimo novo, boljše, izpolnjujoče življenje za vse nas.