Ima svoj pogled na prirejo mleka in s svojimi prepričanji ne ovinkari. Ne zanika, da rejci v tem trenutku nimajo več rezerv, da so potisnjeni ob steno in prirejajo z izgubo ter da z izgubo tudi prodajajo. Njegovo svetovanje obsega veliko uspešnih primerov, s predpostavko, da rejci njegova navodila vse leto dosledno upoštevajo. Kako zelo je pri tem uspešen, pa med drugim dokazujejo vrhunski rezultati v reji molznic na kmetiji njegovega bratranca, ki je v zadnjih letih s pomočjo pravega svetovanja prišel med najboljše reje v Sloveniji. »Slabih krav ni, so samo slabo oskrbljene,« brez pomislekov pove in nadaljuje, da nas na področju prehrane krav in uporabe molznih robotov čaka še veliko dela.
»Včasih mi pot prekriža rejec, ki izrazi željo po nakupu molznega robota, ker si želi manj opravka s kravami. Takšno razmišljanje me odbije. Robota mora kupiti rejec, ki ima krave rad. Res bo manj časa preživel v hlevu, ampak bo s kravami povezan prek drugih orodij.« Veliko težavo v naših rejah prepoznava tudi v tem, da večina kmetov nima izračunanih stroškov prireje. »Praviloma bi moral rejec vsako leto narediti temeljito analizo vseh stroškov, česar pa ne delajo, potem pa so presenečeni, ko je pod črto minus.«
Ne spreglejte, s klikom na naslovnico polistajte in naročite knjigo BOLEZNI GOVEDA IN DROBNICE. Naročila sprejemamo tudi na tel št. 01 473 53 79 in e-naslovu karmen@czd-kmeckiglas.si
Kako uspešni ste pri širitvi znanja o sodobnem pristopu krmljenja in upravljanja s čredo?
Moje svetovanje obsega veliko primerov, ki so uspešni le, če me rejci poslušajo in se vse leto dosledno držijo navodil. To pa velikokrat ni enostavno, saj so kmetje hkrati poljedelci, strojniki, na koncu pa še rejci in zato velikokrat krave trpijo. Za kravo si je treba vzeti čas, ki ga bo bogato poplačala. Da sem dosegel to stopnjo svetovanja in spremljajoče rezultate, pa sem se učil od italijanskega svetovalca za prehrano krav molznic. Predvsem so tukaj pomembne izkušnje in pozornost na drobne malenkosti. Vendar pa tudi vrhunski svetovalec za prehrano ne pomaga veliko, če rejca ne naučiš, kako znanje pravilno uporabiti. Najtežje je delati z ljudmi, živali so veliko bolj hvaležne.
Znanje o mlekarstvu, s poudarkom na prehrani krav, ste torej iskali v tujini?
Da. Treba je videti in izkusiti stvari, ogromno pa pri tem pomagajo internet in plačljivi seminarji. Če si s tem malo zasvojen, ti ni žal ne denarja in ne časa. Večina naših kmetijskih svetovalcev se mora žal veliko ukvarjati z birokracijo in izpolnjevanjem vlog za ministrstvo in agencije, zato jim za ostalo zmanjka časa. Veliko naših najuspešnejših in vrhunskih rejcev ima zato svetovalca iz tujine.
Nam lahko predstavite primer dobre prakse?
Mladi rejec iz bližnje okolice je pred petimi leti postavil nov hlev. Takrat je imel 11 krav črno-bele pasme in povprečno mlečnost v standardni laktaciji 6400 litrov. Z molzno opremo, ki jo je kupil v našem podjetju, je opremil hlev in začel sem ga učiti. Danes ima rejec 45 krav s povprečno mlečnostjo, ki dosega že skorajda 11.000 litrov in se dosledno drži mojih navodil. Rejcem na začetku običajno napišem letni načrt in sproti dodajam izboljšave ter ga preverjam. Zato jih vsak mesec tudi obiščem, preverim njihovo delo, včasih pa jih peljem tudi v tujino na ogled dobrih praks.
Vstopite v svet kmetijstva korak pred drugimi. BERITE Kmečki glas. Letni naročniki tiskane izdaje časopisa imajo dostop do spletnih novic na portalu Kmečki glas BREZPLAČEN. S klikom na pasico preverite cenik in spoznajte še druge naročniške ugodnosti. VABLJENI V NAŠO DRUŽBO.
Noben sistem molže torej ni najboljši?
Ravno zato obstajajo različni sistemi. Kot je nekomu ljubše poletje, je drugemu zima. Nekomu je ljubši robot, drugemu molzišče. Zato pravim, da tisti rejec, ki ima v hlevu molznega robota in s črno-belimi kravami ne priredi 10.000 litrov, dela izgubo, saj ne izkoristi potenciala, ki bi ga lahko dosegel. Pri 500.000 litrih mleka je strošek molže na robotu za 1,5 centa dražji. Marsikateri rejec, ki se je odločal med molziščem in robotom, je raje izbral molzišče – da opazuje vsako kravo posebej in se ne ukvarja z računalniškimi podatki. Kdor načina delovanja robota ne razume, običajno nanj slabo molze, vendar tega velikokrat ne prizna. Prvo leto molže na robotu je leto učenja za rejca, drugo leto pa naj bi že dosegal boljše rezultate, pri nas se pa dogaja ravno obratno in rezultati so takšni, kot so.
S katerimi težavami se rejci najpogosteje soočajo pri molznem robotu?
Največ težav imajo s kravami »zamudnicami«. 5 % krav namreč robota ne obiskuje dovolj pogosto. To so krave proti koncu laktacije, ki v robotu dobijo malo krmil in zato prenehajo z obiski. Zato zvonijo alarmi, ki rejce spravljalo v slabo voljo. Zlato pravilo je, da molznega robota krava v povprečju skozi celo laktacijo obišče 2,7-krat na dan. To pa ni tako lahko doseči, kot se sliši.
Tisti rejec, ki pravi, da robot slabo dela ali da ima v hlevu slabe krave, naj se postavi pred ogledalo in si to trikrat ponovi ter si nato odgovori na naslednja vprašanja: Ali krava prosto izbira, kje je? Ali krava sama določa, kaj bo jedla? Ali krava sama očisti ležišče?
Slabe krave torej ne obstajajo?
Slabih krav ni, so samo slabo oskrbljene in žal je treba to včasih povedati tudi na glas. Treba se je odločiti in pravi kmet, s srcem in dušo, bo naredil vse za živali in to je zame pravi rejec.
Velika težava so tudi stroški prireje, ki so relativni in odvisni predvsem od količine prirejenega mleka.
Strošek prehrane naj bi se gibal med 50 in 60 % od cene mleka. Če so pod 50 %, je rejec na dobri strani, če je nad 60 %, pa se mora vprašati po rezervi. Marsikateri rejec ne ve, kakšen je strošek po litru mleka, in obstajajo tudi primeri, ko je strošek po litru mleka 21 centov, kar je absolutno preveč. Naj omenim, da vem za rejca, ki ima strošek prehrane skoraj osem evrov na kravo na dan. Pravijo, da je to absolutno predrago in izguba, dokler ne povem, da te krave na dan molzejo po 48 litrov mleka. Pri takšni mlečnosti strošek torej ni visok, te visokoproizvodne krave pa potrebujejo tako drag obrok, ker bodo v 150 dneh osemenjene in breje, zato moramo poskrbeti, da jim nadomestimo vso energijo, sicer sploh ne bo prišlo do pojatve. V drugi skupini krav je strošek prehrane 3,7 evra po kravi na dan, molzejo pa 32 litrov. V odstotkih gre za boljšo razliko, ampak v tej skupini je krava že breja in pred presušitvijo. Ko potegneš pod črto skupni seštevek, rezultat črede ni slab.
Kako pri nas rešiti težavo s prehitrim izločanjem krav in podaljšati dolžino proizvodne dobe?
To je težava, saj pri nas praktično ni starih krav, čeprav večina evropskih svetovalcev pravi, da stara krava »dela« denar. Če telica teli pri 24 mesecih, stroške vzreje pokrije komaj 39. mesec. Če teli s 26 meseci, pa komaj 42. mesec. In težava je, da ta krava denar ustvarja le eno laktacijo, potem je pa že izločena zaradi težav z nogami in neplodnostjo, vse to pa velikokrat povzroča nepravilna prehrana, nekaj pa tudi neustrezni pogoji namestitve. Pri nas je povprečno trajanje laktacije v rejah 2,6 do 2,8, redke so reje, kjer se povprečje laktacije približuje številki 4. Dolgoročen cilj vsake reje naj bi bil podaljšati za eno laktacijo več.
Zaskrbljujoče je, da pri nas vsak dan ugasnejo približno tri kmetije in lahko se nam zgodi, da bomo v nekaj letih priredili premalo mleka. Veliki rejci ne bodo mogli tako hitro nadoknaditi količin mleka, ki jih namolzejo majhni. Lani je bilo v A-kontroli 1300 krav manj in nad tem podatkom se lahko zamislimo.
Kaj pa uporaba seksiranega semena in embrio transferja?
Seksirano seme uporabljamo predvsem za osemenitev telic, ker je dokazana ekonomika sledeča. V Sloveniji je praksa, da še kar potrebujemo 30 % novih živali vsako leto. Npr. čreda 30 krav potrebuje 10 telic na leto. Potrebujemo 10 doz seksiranega semena za osemenitev telic in dobimo 8 do 9 teličk, kar je več kot dovolj. Pri osemenitvi najboljših krav v čredi je malo manjša možnost za uspešno osemenitev, pri čemer je treba upoštevati zgolj štiriurno okno osemenitve, saj je seksirano seme »utrujeno« in je uspešnost osemenitve zato manjša. Vse ostale krave osemenimo s semenom plemenskih bikov za prirejo mesa, njihova teleta pa prodamo. S tem lahko pokrijemo stroške nabave semena, stroške veterinarja in osemenitve. Pri lisasti pasmi tega ne potrebujemo, ker se telički prodajajo brez težav.
Embrio transferja se poslužuje zelo malo rejcev, čeprav je to najhitrejša pot za genetski napredek črede. Ne vem ali je to strah pred novim ali pa sploh ne vedo, da ta možnost obstaja. V tujini je ogromno čred kjer prevladujejo potomke njihovih najboljših živali. Zelo malo rejcev tudi genotipizira mlade živali. Tukaj je še veliko rezerve, ki jo potrebno izkoristit.
Ali pri izbiri posegati po semenu slovenskih ali tujih plemenskih bikov?
Med slovenskimi in tujimi biki ni velike razlike. Slovenski biki so namreč potomci elitnih tujih bikov in najboljših slovenskih bikovskih mater. Zato težava niso geni, ampak oskrba živali od prvega dne, ko se povrže telička. Takrat mora rejec dojeti, da se mu je povrgla slovenska zmagovalka. Resda ne bo vsaki uspelo, ampak zanj bo zmagovalka, če bo v 2. in 3. ter nadaljnjih laktacijah molzla več kot 12.000 litrov mleka. To bo tudi potrditev njegovega dobrega dela. Telička nikoli ne sme zboleti za pljučnico in ima lahko le enkrat drisko, sicer ni več primerna za vrhunsko rejo. Žival za pleme prav tako ne spada na rešetke, ampak potrebuje nastlano ležalno površino, da se spočije, najboljšo prehrano in dovolj prostora, tega pa rejci velikokrat ne želijo razumeti. Jaz to primerjam z družino, kjer starši jedo dobro, otroci pa najboljše. Tako je treba gledati tudi v hlevu, mlada živina je namreč rejčeva prihodnost, ki jo zagotavlja le dobro in vestno delo.
Dogaja se menjava generacij na kmetijah, kot sami pravite, pa prihodnost kmetijstva ni najbolj »rožnata«, sploh v dejavnosti prireje mleka na območjih s težjimi obdelovalnimi pogoji. Trenutno izvažamo 30 % prirejenega mleka, se nam lahko zgodi, da ga bo v prihodnje primanjkovalo?
Marsikatera kmetija bo ugasnila, sploh na območjih s težjimi obdelovalnimi pogoji, če ne bo kmetijska politika ubrala druge smeri. Tam bo v najslabšem primeru v 20 letih vse zaraščeno. V novi skupni kmetijski politiki bi naša država lahko sama določala o načinu subvencioniranja, vendar težavo predstavljajo močni lobiji, ki želijo, da vse ostane tako, kot je bilo do sedaj. Govorim tudi o ljudeh, ki so upravičeni do izplačila visokih subvencij, pa prav veliko ne pridelajo, ampak se le prijavljajo v prave programe, ki prinašajo največ subvencij. In to je velika težava, ki se je ne zavedajo ali pa se je nočejo zavedati »pisarniški« ljudje, ki ne hodijo po terenu, na koncu pa odločajo o kmetijstvu. Nekoč sem že dejal, da naj se subvencije izplačujejo na prodane pridelke glede na pogoje pridelave. Hribovski kmet bi moral za vsak liter prodanega mleka in prirejenega mesa prejeti veliko več kot kmet iz ravnine, ker ima več stroškov. Če smo ukinili subvencijo na dojilje, pa bi jo lahko namenili vzreji slovenskih bikov.
Naši državi manjka pametna politika subvencioniranja, kar pa je težko doseči, če vsakih nekaj mesecev menjamo kmetijskega ministra.
Kaj menite o odkupni ceni mleka?
Odkupna cena mleka je prenizka, realno bi morala biti 40 centov ali nekaj več, ne pa 31 centov za liter. Veliko našega mleka prodamo v Italijo, kar je zanimivo glede na to, da je polovica tamkajšnjih mlekarn v lasti Lactalisa. To namreč pomeni, da po malenkost višjih cenah prodajamo istemu lastniku. Ta nepovezanost prodajalcev mleka pa znižuje ceno slovenskega mleka. Je pa res, da je vedno dobro imeti odprtih več prodajnih poti.
Kaj svetujete mladim rejcem, ki se odločajo za prevzem kmetij in nadaljevanje tradicije?
Čim večkrat obiščite kmetije v tujini. Pojdite na prakso za pol leta v Nemčijo ali Avstrijo na podobno kmetijo, kot je vaša, kjer se boste srečali z dobro prakso. Spoznali boste drugačne delovne navade, različne sisteme reje, skratka pridobili boste življenjske izkušnje in to je najboljša naložba v prihodnost slovenske živinoreje.
»Večina najboljših slovenskih rejcev krav molznic išče znanje v tujini. Veliko najboljših sodeluje s kmetijskimi svetovalci iz tujine.«
Kmečki glas. NAJVEČ NOVIC ZA NAJNIŽJO CENO.