Mlekarna Celeia je edina mlekarna v slovenski lasti, ki odkupuje in predeluje le slovensko mleko, v celoti brez gensko spremenjenih organizmov. Zadnji dve leti sta bili zanje težki, koronska kriza se je namreč nadaljevala v energetsko. Letos je tako Celeio zaznamovala stalna rast proizvodnih stroškov, izrazito povečana cenovna občutljivost končnih kupcev in posledično zadržanost trgovine pri sprejemanju višjih cen ter pomembno pomanjkanje mleka. K temu je prispeval tudi odhod dveh posameznih lastnic – zadrug, ki sta bili njihovi pomembni dobaviteljici mleka.

Vinko But, direktor mlekarne, ki je hkrati tudi sam kmetovalec – rejec mladega pitanega goveda, pa kot zadružnik kljub vsem težavam verjame v model zadružne mlekarne.

Z vodstveno ekipo zato vse napore vlaga v izboljšanje dobičkonosnosti z bolj trendovskimi mlečnimi izdelki, racionalizacijo proizvodnje ter ohranitev zaupanja rejcev. Priznavajo, da so se leto dni nazaj na rast odkupne cene odzvali zadržano, v tem obdobju pa za mleko nudijo povsem konkurenčno odkupno ceno.

»Mleko predstavlja 70 % vseh naših skupnih stroškov, energenti 6 % – v preteklosti je bil ta strošek 2 %, stroški dela pa slabih 10 %. Najbolj smo občutljivi prav na odkupno ceno mleka.«

IZ PRESEŽKOV MLEKA V IZRAZITO POMANJKANJE

Mlekarna je v lasti 16 zadrug, to lastništvo pa verjetno prinaša veliko odgovornosti, sploh v trenutnih tržnih razmerah.

Smo druga največja mlekarna v državi, ki je v lasti slovenskih zadrug. Zato čutim veliko odgovornost do naših 600 kmetij, od katerih odkupujemo mleko, kupcev in potrošnikov ter preko 200 sodelavcev. Mogoče to odgovornost jemljem še toliko bolj osebno, ker sem tudi sam kmetovalec in razmere v dejavnosti poznam z obeh vidikov.

Kaj se dogaja na področju sodelovanja in poslovanja z vašimi posameznimi lastniki? Ob tem nas zanima predvsem prekinitev sodelovanja z vašo največjo posamično lastnico – Koroško zadrugo (KKGZ).

Prvi pogovori so se začeli že pred letom dni in se odvijali v smer postopnega odhoda Koroške zadruge. Takrat se je zgodilo tudi nenadno in izrazito povišanje cen gnojil. Zvišale so se cene žit, krmil ter goriva in v tistem trenutku nihče od nas ni znal predvideti dogajanj na trgu, ki so sledila. Kmetje so bili pod velikim pritiskom, mi pa jih v tistem času nismo znali pomiriti, saj takrat nismo mogli vedeti, da bo tudi na trgu z mlečnih izdelkov prišlo do takšne rasti cen, ki so pozneje z zamikom, pa vendarle, sledile.

Kaj je torej prispevalo k njihovemu odhodu?

Okoliščin in razlogov je verjetno več, o njihovi odločitvi pa ne bom presojal. Dejstvo je, da smo se v prvi polovici leta 2021 v koronskem času soočali s presežki mleka, da ne omenjam leta 2020, ko so bili ti še izrazitejši. Mleko smo takrat nemoteno odkupovali, kar si štejemo v prid, saj je stabilnost mlekarske verige v največji meri odvisna od slovenskih mlekarn. Konec leta 2021 pa smo iz presežkov začeli relativno hitro drseti v izrazito pomanjkanje mleka, česar nihče ni mogel predvideti. Pomanjkanje še nikoli ni bilo tako izrazito, odkupna cena pa še nikoli tako visoka.

Je bila med drugim težava tudi v odkupni ceni mleka?

Takrat si niti približno nismo predstavljali, da bomo leto dni pozneje, oktobra 2022, za liter mleka plačali dobrih 20 centov več kot oktobra 2021. To se v zgodovini naše mlekarne v Sloveniji, EU ali celo po svetu še ni zgodilo.

Kar se tiče odkupnih cen, pa smo bili res zadržani, saj naši kupci niso bili pripravljeni sprejemati višjih cen, pritiski kmetov na upravne odbore zadrug in posledično na direktorje pa so naraščali.

Ob tem se je žal pozabilo, da je mlekarstvo ciklična in dolgoročna dejavnost, še posebej, če gre za zadružen sistem, ki ni zastavljen za delovanje v špekulativnih razmerah.

Posledica tega je bila odločitev Koroške zadruge o odhodu, kar je resda nekoliko nenavadno dojemanje te lastniške vloge. Kljub vsemu lahko dodam, da smo trenutno ponovno v razgovorih in iščemo pot za ponovno vzpostavitev sodelovanja. Mogoče je to obdobje, ki se je žal pač moralo zgoditi, in priložnost za nas, da na nekatere svari gledamo drugače, kot smo prej.

So KKGZ sledili še drugi dobavitelji in kako se soočate s temi izzivi, saj mlekarno zapušča tudi KZ Polzela?

Ta podatek lahko potrdim, o tem sem že seznanil tudi solastnike. S KZ Polzela smo se poskušali pogovoriti in najti rešitve, a neuspešno, zato razloge za odhod težko komentiram, smo pa v obdobju odpovedi. Vendarle pa lahko zatrdim, da nas ne zapušča noben drug dobavitelj, kar pomeni, da ostajamo enotni in homogeni.

Ali to predstavlja oviro pri vašem poslovanju in koliko mleka manj se zato steka v vaše bazene?

Glede na to, da smo prej odkupovali več mleka, kot smo ga potrebovali za lastno predelavo, smo ostali brez presežkov mleka za prodajo. Naredili smo vse za nemoteno predelavo in s tem preprečili zaznavanje pomanjkanja mleka pri kupcih, razen pri UHT trajnem mleku. Za prihodnje leto imamo tako v načrtu manjši primanjkljaj mleka, letos pa predelava ni bila bistveno ogrožena.

Bo kljub manjši količini mleka ostalo pri tem, da boste mleko odkupovali izključno od slovenskih kmetov?

Vsekakor ostajamo zvesti tradiciji, da odkupujemo izključno slovensko mleko in ostajamo edina slovenska mlekarna s certifikatom brez GSO.

Ste v mlekarni že našli rešitev, da vrnete UHT trajno mleko v prodajni program ali se boste raje usmerili v mlečne izdelke z višjo dodano vrednostjo?

Naša partnerska mlekarna na Hrvaškem, ki je imela ustrezno proizvodno linijo, je prenehala z dejavnostjo, zato smo se sprva želeli preusmeriti drugam in ohraniti to mleko na policah. Ker smo se hkrati soočali s prekinitvijo sodelovanja z omenjenima zadrugama, smo se odločili, da se odpovemo delu, ki ga za nas opravlja nekdo drug, in raje ohranimo tisto, kar lahko naredimo in predelamo v naši mlekarni. Temu izdelku smo se zato odpovedali, kar je velika poslovna škoda, saj je povpraševanje po trajnem mleku letos zelo veliko. Verjetno že več desetletij ni bilo takšnega povpraševanja, posledično pa je narasla tudi njegova cena. Prisotnost UHT mleka Zelene doline na policah je odvisna od naših prihodnjih dogovorov o odkupljeni količine mleka. Zagotovo pa nam je v interesu, da ga čim prej vrnemo nazaj na police.

»Iz presežkov smo v pol leta zdrseli v zgodovinsko izrazito pomanjkanje mleka.«

LETOS ZA KAR 13 MILIJONOV EVROV VEČ STROŠKOV

Mlekarno ste pred dobrimi tremi leti prevzeli v rdečih številkah in jo nato v letu 2020 spravili na stabilno poslovanje – z dobičkom, vmes se je zgodila koronakriza in leto 2021 ste zaključili negativno, s čisto izgubo v višini 845.502 evrov, zdaj pa se soočate z izjemno visokimi proizvodni stroški.

Leto 2021 res ni bilo pozitivno. Že lanskega marca in aprila smo čutili trende višanja cen repromateriala. V drugi polovici leta je že začela naraščati tudi cena mleka, šele decembra pa smo uspeli doseči prvi dvig cen naših produktov pri kupcih. Svoje je dodala tudi koronakriza, ki je še vztrajala v prvi polovici lanskega leta, hkrati pa se je že višala cena energentov, vendar ne tako ekstremno kot letos.

Energenti so se nam podražili za 200 %, repromaterial za 25 %, odkupna cena mleka pa za slabih 40 %. Če to združim v eno številko, imamo v tem letu za 13 milijonov evrov več stroškov.

Kaj to pomeni za vaše poslovanje in kaj kažejo letošnji rezultati?

Za vodstvo so poslovni rezultati prioriteta, zato se ves čas ukvarjamo z vprašanjem, kako priti na pozitivno stran. Danes se ne bi ukvarjali s takšnim rezultatom, če bi »izgubljeno« mleko še imeli.

V prvi polovici leta smo bili poslovno manj uspešni, saj trgovci niso bili dovolj prilagodljivi in pripravljeni razumeti podražitve mlečnih izdelkov. V drugi polovici leta smo vendarle uspeli doseči boljše cene z manj zavlačevanja. Na drugi strani pa se je nadaljevala tudi rast cene osnovne surovine in ostalih materialov.

Trenutno že zaznavamo umiritev rasti odkupne cene mleka, saj čutimo določene cenovne pritiske iz tujine.

V Slovenijo že prihajajo cenejši siri, med njimi pa je kakšen trgovec že našel ugodnejše izdelke za svojo blagovno znamko. Govorim seveda o umirjanju cene in ne o tem, da bo jutri odkupna cena mleka padla. Kar je logično in nujno glede na to, da bo na vse te podražitve odreagiral tudi končni kupec. Če se bo poraba zmanjšala, se bo tudi potreba po mleku, kar pomeni, da se bomo vrnili v bolj usklajeno stanje med ponudbo in povpraševanjem. Opažamo torej le konec višanja cen, česar drugega pa ne bi napovedal.

KONKURENČNA ODKUPNA CENA MLEKA

Kako se soočate s pritiskom, ki ga zaradi visokih cen repromateriala, gnojil, krmil in nafte na vas prenašajo kmetje?

Pritiski na mlekarne so povsem normalni in tega smo vajeni.

Kakšna je trenutna osnovna cena, ki jo izplačujete kmetom in ali lahko rečete, da je ta cena realna?

Za liter mleka s 4,2 % maščobe in 3,4 % beljakovin smo v oktobru z vsemi dodatki zadrugam plačali 55 centov.

Cena je konkurenčna, z dodatkom (brez GSO) pa je včasih celo višja od cen pri konkurenci. Zdaj je boljše obdobje za mlekarne, ki mleko predelujejo v mleko v prahu, maslo, kazeine in podobno. Tiste mlekarne, ki smo odvisne bolj od trgovine in svežega programa ter fermentiranih izdelkov, pa nismo mogle tako hitro višati cen izdelkom.

Naj omenim, da mnogo rejcev v tem obdobju dosega 4,4 % maščobe in 3,7% beljakovin v mleku, kar pomeni, da dobijo še precej višjo ceno od navedene. Maščobo namreč v obdobju visoke borzne cene masla plačujemo do 4,4 %.

Se vam zdi, da nekateri dobavitelji razmišljajo preveč kratkoročno in iščejo poti, ki dolgoročno niso dobre za nobenega deležnika v mlekarski verigi?

Vsekakor je pri določeni skupni rejcev opaziti usmeritev v kratkoročne koristi. Ko je mleka začelo primanjkovati, so se pojavili neki novi kupci, za katere prej nihče od nas še ni slišal, in vprašanje je, kaj bo z njimi, če se pojavijo presežki mleka. Večina kmetov sicer razume nastalo situacijo, saj se jim kljub višjim stroškom rentabilnost prireje mleka ni poslabšala. Spet drugi pa pavšalno, na osnovi govoric trdijo, da se nič več ne izplača. Po drugi strani pa je povsem realno njihovo pričakovanje, da se s ceno za mleko približajo povprečni evropski ceni. V decembru 2021 so imele znotraj EU samo tri države nižjo odkupno ceno od slovenske, ki je bila – kot običajno – na repu. Če se z njimi primerjamo z letošnjo oktobrsko ceno, pa je imelo nižjo odkupno ceno že deset držav. Torej smo se krepko pomaknili proti povprečju. Pričakovanja morajo biti realna tudi pri rejcih, saj je odkupna cena usklajena s kupno močjo potrošnika v državi, in mislim, da smo mlekarne v enem letu naredile velik korak naproti rejcem.

Nabavna cena (s stroškom prevoza, itd.) je za mlekarno januarja letos znašala 38,8 centa, oktobra pa 57,2 centa.

Odhajanje velikih dobaviteljev je med kmeti vendarle sprožilo dvome glede zadružnega premoženja, v katerega so sami vložili precej denarja. Jim na tem mestu lahko zagotovite, da ni večjih razlogov za skrb, in, da ob konstantni rasti stroškov vendarle uspešno skrbite za optimizacijo poslovnih procesov?

Optimizacija poslovanja in izboljšanja dobičkonosnosti je stalnica vsake vodstvene ekipe. Dobičkonosnost skušamo povečati z novimi, bolj trendovskimi izdelki, ki omogočajo doseganje višje cene. Trudimo se tudi s povečevanjem učinkovitosti proizvodnje, stroškovno učinkovitostjo, iščemo načine za večje serije izdelkov ter z digitalno preobrazbo in avtomatizacijo te procese še bolj racionalizirati. 

Kmetje, ki so posredno preko kmetijskih zadrug lastniki mlekarne, v njej sicer še vedno prepoznajo določeno varnost in neodvisnost pri nastopanju na trgu, vendar jih v teh negotovih časih vseeno skrbijo najrazličnejši scenariji – tudi glede morebitne spremembe lastniške strukture.

Mlekarna je v takšni lastniški obliki vedno zagotavljala stabilnost in plačilo vsem vpetim v sodelovanje. Mislim, da se zadruge tega zavedajo, saj veliko sodelujemo, skupaj razvijamo poslovni model in iščemo pravo pot za ohranitev tega največjega slovenskega zadružnega podjetja. Veliko naporov vlagamo v ohranitev medsebojnega zaupanja in zaupanja potrošnikov v blagovno znamko Zelene doline. Slednje ostaja na visoki ravni, saj sama blagovna znamka in kakovost izdelkov nista bila nikoli vprašljiva. Treba pa je ves čas iskati rešitve za povečanje dobičkonosnosti, da bo mlekarna kmetom zagotavljala konkurenčno ceno mleka, ostala stabilna in se hkrati razvijala.

Kako se na podražitve mlečnih izdelkov odzivajo končni kupci?

Zagotovo se že čuti zadržanost pri nakupih. Občuti se ohlajanje povpraševanja, vendar za zdaj še ni kritično, saj se na drugi strani zmanjšuje tudi prireja mleka v Sloveniji in v Evropi, kar ohranja ravnovesje. Obenem pa se moramo zavedati, da hrana ne more biti in ne bo nikoli več tako poceni kot je bila, zato je spoštovanje dela kmeta in slovenskega porekla še toliko večjega pomena.

Kljub visoki inflaciji in draginji ves čas vlagate v razvoj, tehnološko posodabljate ter krepite blagovno znamko Zelene doline.

Letos smo vlagali v naložbe, s katerimi bomo v prihodnje privarčevali. Ukvarjamo se z naložbo v sončno elektrarno ter nadgradnjo čistilne naprave za izboljšanje procesa čiščenja vode. S sončno elektrarno sicer ne bomo pokrili velikega deleža porabe, vendar je v teh časih pomemben vsak odstotek energije, ki je ni treba kupiti na trgu.

Kako pa napredujete z razvojem senene linije in odkupom ekološkega mleka?

Seneno mleko predelujemo zgolj v sir, ekološki liniji in odkupu ekološkega mleka pa smo se v letošnjem novembru odpovedali in ta program ukinjamo. Preprosto smo se znašli v obdobju, ko je težko pričakovati, da se bo povečevalo zanimanje potrošnikov za izdelke višjega cenovnega razreda. Z dobavitelji ekološkega mleka smo zato v dogovorih in iskanju sporazumnih rešitev.

»Prepričan sem, da si vsi v verigi želimo bolj stabilnih in predvidljivih razmer. Mlekarstvo je ciklično in trenutno smo res na visoki ravni, vendar je vprašanje, kako dolgo bo trajalo.«