Ciril Bergant je med našimi najbolj zvestimi naročniki in bralci. Kmečki glas je k hiši v Zalog pri Cerkljah začel prihajati na ime starega očeta Antona Nastrana, Cirilova mati Marija, ki so ji po domače rekli Mici, je s to tradicijo nadaljevala, časopisu pa se ni odpovedal niti sam. »Mici zdaj že dve leti ni več med nami, vendar lahko rečem, da je bil Kmečki glas poleg dveh drugih časopisov njeno obvezno čtivo. Kako tudi ne, ko pa je v njem našla toliko zanimivih informacij. Sam spremljam vse teme od kmetijske politike, strokovnih nasvetov, oglasov ter zgodb kmetov, kar je vsekakor zelo uporabno branje. Če imam čas, ga preberem podrobneje, sicer pa preletim teme, ki me najbolj zanimajo,« uvodoma pove Ciril, ki je že dolga leta živinorejec, sin Matej pa z ženo Sabino stopa po poti vrtnarstva, zato doma že nekaj let obratuje prepoznavna in dobro uveljavljena vrtnarija Pr' Pušavc.
Sabina in Matej ter Ciril Bergant v enem od rastlinjakov na kmetiji
Kmetija se je skozi vso naročniško obdobje precej spreminjala. Prej je bila manjša, z manj živine, spreminjala pa so se tako poslopja kot dejavnosti. Osnovni dejavnosti na kmetiji, veliki 12 hektarjev, s sedmimi hektarji obdelovalne zemlje in petimi hektarji gozda, sta živinoreja in pridelava zelenjave. »Dolga leta smo redili okoli 15 krav molznic, zdaj pa redimo 25 glav mladega pitanega goveda.« Prehod s prireje mleka na rejo govedi preprosto pojasni z življenjskimi okoliščinami. »Zaradi težav z lastnim zdravjem, skrbi za Mici, ki smo jo negovali zadnji dve leti pred njeno smrtjo, ter skrbi za tretjega otroka – sina Žana, ki je otrok s posebnimi potrebami in živi v posebnem zavodu, saj od otroštva potrebuje 24-urno nego, reja krav molznic ni bila več možnost,« Ciril povzame težko življenjsko situacijo z mnogimi preizkušnjami. Z ženo Mirijam, ki hodi v službo, imata še hčerko Nino, ki si je že ustvarila svojo družino, ter že omenjenega sina Mateja, ki z ženo Sabino na domači kmetiji vodi vrtnarstvo Pr' Pušavc.
VRTNARSTVO PR' PUŠAVC
»Govedo je na kmetiji vendarle ostalo, saj si niti ne predstavljam, da bi lahko počel kaj drugega. Poleg tega pa je ta reja na nek način nujna, saj se ukvarjamo s pridelavo zelenjave in zato potrebujemo hlevski gnoj.« Pridelujejo krompir, čebulo, česen, šalotko in korenje ter koruzo in žito za krmo govedi. »Več, kot je sami pridelamo, manj je moramo dokupiti,« pravi Ciril, ki vso zelenjavo proda na domu, nekaj je pa tudi razvozi po domovih, medtem ko mlado spitano govedo proda v Kmetijsko zadrugo Cerklje.
Od 25 bikcev v hlevu so večinoma vsi lisaste pasme, vmes pa se najde kakšen pasme limuzin. »Bikce kupim na slovenskih kmetijah stare štiri mesece ali starejše in imam za zdaj še stalne dobavitelje. To pravim zato, ker je zapiranje manjših kmetij postalo vsesplošen trend, kar pomeni, da lahko hitro ostanem brez stalnih ponudnikov teličkov lisaste pasme. Zase lahko rečem, da bom delal in kmetoval, dokler bom lahko. S tem sem namreč odrastel in drugega ne znam in niti nočem početi.« Sin Matej in njegova Sabina sta usmerjena v vrtnarstvo – vzgojo rož in sadik. »Matej je mojster za rože, oba s Sabino sta. Vzgajata rože in sadike zelenjave ter vse prodata doma na vrtnariji. Pri tem sta zelo uspešna, ker delata na poštenju in kakovosti, zato se zadovoljne stranke vračajo,« ponosno pove Ciril, ki je svoje otroke vedno učil, naj zaslužek ne bo prioriteta, ampak posledica dobrega in poštenega odnosa do kupcev. »Zadovoljna stranka se bo vračala in dobro reklamo širila naprej od ust do ust.« Matej in Sabina sta oba hortikulturna tehnika. Vrtnarijo sta odprla leta 2018, se pa s tem delom ukvarjata že 12 let.
UČENJE Z DELOM
Ciril, Matej in Sabina so zaposleni na kmetiji oz. v vrtnariji, kar pomeni, da morajo veliko in dobro delati. »Poleg tega pa je treba pridelke tudi znati prodati in jih predvsem ceniti. Sam se zato nikoli nisem in se tudi ne bom primerjal z velikimi trgovskimi sistemi. Naša pridelava zelenjave temelji na kakovostni zemlji, obogateni s hlevskim gnojem in čim manjšim dodatkom mineralnih gnojil. Ker zemljo redno analiziramo, točno vemo, česa ji primanjkuje, zato ji dodajamo le manjkajoča hranila.« Ob tem omeni različne tehnike obdelave tal, pri čemer se spominja, da je bil pred dvema desetletjema zaradi strojnega okopavanja koruze mnogim v posmeh. »Marsikdo se mi je smejal, vendar na koncu sem bil pa jaz tisti z nasmeškom, ker sem dodajal le 150 kilogramov gnojila na hektar, medtem ko so ga morali drugi dodati po 300 kilogramov in več. Koruza je okopavina in potrebuje kisik, zato se tega držim in se z delom učim.«
V strojni lopi imajo kmetijsko mehanizacijo za seneno linijo in tudi nekaj specialne vrtnarske mehanizacije za pridelavo zelenjave. Imajo tudi sušilno napravo za mrvo v razsutem stanju. »Tako posušeno seno je boljše kakovosti, s tem pa je posledično boljše tudi meso.« Kljub kakovostnemu senu biki vseeno dobijo tudi nekaj koruzne silaže.
Ciril pravi, da je za manjše kmete premalo podpore države, zato se morajo znajti in boriti po svoje, kolikor se lahko. »Tisti, ki se ne, pa zaključijo in zaprejo vrata kmetije. Če bi se ukvarjali le z rejo pitancev, ne bi pokrili niti osnovnih stroškov na kmetiji.«
Ciril v skladišču krompirja
PODPORA MLADIM SE JE OBRESTOVALA
»V zadnjih tridesetih ali štiridesetih letih opažam velike spremembe v vasi. Kmetij je vedno manj, mladi jih zapuščajo v želji po boljšem zaslužku, saj kmečko delo ni dobro ovrednoteno. Da obračuna delovnih ur sploh ne omenjam. Na koncu pa moramo vsi pogledati, koliko ostane pod črto.«
Ciril je vedno podpiral otroke na samostojni poti. »Nekoč sem nameraval graditi nov hlev za krave molznice, vendar Matej z mano ni delil enake želje. Tega sem se zavedal, ker že od rosnih let obožuje cvetje. Zato sem to sprejel in skupaj z ženo sva ga podprla pri njegovi dejavnosti.« Danes je zelo ponosen ter srečen, da je vrtnarija postala uspešna družinska dejavnost in da si medsebojno pomagajo. »Če bi vztrajal in ga silil v živinorejo, pa danes tu verjetno ne bi bilo nič, ne kmetije, ne vrtnarije.«
Sabina pove, da sta z Matejem že opravila prve setve, zato pričakuje, da bodo po 15. februarju lahko začeli s prodajo sadik solate in trobentic. Vse sadike vzgajata sama, v petih rastlinjakih, od teh so štirje ogrevani. Kljub velikemu strošku je ogrevanje nujno, če želijo strankam v primernem času zagotoviti vse sadike. »Včasih smo sezono začenjali marca, zdaj pa imamo zaradi milih zim običajno že februarja polno strank v prodajalni.«
Matej in Sabina med sezono delata ves dan, dokler so stranke, ko vrtnarijo zapreta, pa nasajata korita in se pripravljata na naslednji dan. »Najina prednost je, da sva se že prej ukvarjala s pridelavo zelenjave, poleg tega pa poznava in preizkusiva prav vse sadike, ki jih prodajava, zato veva, kaj ponujava in kaj bo iz njih zraslo,« pojasni Sabina.
Ciril pa sklene prijeten pogovor: »Vesel sem, da imata Matej in Sabina delovne navade, ki jih po mojem opažanju med mladimi zelo primanjkuje. Na splošno manjka delovnih ljudi, kar je verjetno posledica tega, da je fizično delo premalo cenjeno.«
