Bernardka Kvas se je v času našega obiska na samooskrbni kmetiji, kjer živi in dela že od rosnih let, ravno pripravljala na koline. Drobila je zelišča, natančneje domač majaron, ki da krvavicam prav posebno aromo. Zgovorna Bernardka je prava zakladnica preteklih zgodb ter dobrih vicev, saj pravi, da se gre s smehom lažje skozi življenje, ki nas ves čas preizkuša.
Bernardka, ki jo že vse življenje zaznamuje trdo delo na kmetiji, je odlična šahistka in v bližnji in daljni okolici znana kot edinstvena izdelovalka »palovških butarc«, ki na cvetno nedeljo romajo v cerkev k blagoslovu. Je odlična kuharica, zato iz njene kuhinje vedno omamno diši, če ne po sveže pečenem domačem kruhu iz krušne peči, pa po eni od kmečkih jedi »na žlico«. Ker pozna zelišča in jih predvsem zna tudi uporabljati, z njimi in s toplo besedo zdravi vseh svojih osem vnučkom, če je to potrebno. Ob sredah pa komaj čaka na Kmečki glas, da prebere novice iz kmetijskega sveta. »Zanimajo me izobraževanja, zgodbe drugih kmetov, recepti, skratka vse, in ne znam si več predstavljati srede brez tega časopisa, na katerega je bil naročen že moj dedek Janez Grčar,« pove.
Kmečki glas je kasneje na kmetijo prihajal na ime njene mame Ivanke, zdaj pa je njegova naslovnica že vrsto let Bernardka, ki ima polsestro Mici po mamini strani. »Poročila sem se Kvas in sem mati štirim čudovitim otrokom. Danes imajo vsi štirje svoje družine, razveselili pa so me z osmimi vnuki,« pove in nadaljuje zgodbo, ki se je pred dvajsetimi leti tragično končala za njenega moža. »Čeprav se sliši dokaj neverjetno, je mož umrl zaradi pika ose v uho,« se spominja žalostnega dne. »V drvarnici je sekal trske, ko mu je v uho priletela osa. Nagonsko jo je želel spraviti iz ušesa, ob tem pa ga je pičila v notranjost ušesa. Srce mu je sprva povsem podivjalo, nato pa se za vedno ustavilo,« si v spomin prikliče leto 2003, ko jo je smrt ločila od moža, leta 2007 pa se je poslovila tudi od svoje drage mame Ivanke. »Imam pred očmi, kot bi bilo včeraj. Z mamo sva na njivi kopali krompir, ko se je v nekem trenutku zgrudila in umrla,« se Bernardka spominja izgube svojih ljubljenih. A življenje gre naprej, zato ga poskuša kar najbolje izkoristiti v družbi svojih otrok, njihovih družin in vnučkov.
»Dva otroka z družinama živita na kmetiji, kjer živim in delam že vse svoje življenje, zadnjih 12 let v družbi partnerja Viktorja, ki mi zelo pomaga. Vsi mladi so redno zaposleni in v službah, po svojih najboljših močeh pa v popoldanskem času delajo in pomagajo tudi na kmetiji.« Pri 50 letih, po moževi smrti, se je opogumila in opravila tudi vozniški izpit, saj je mobilnost prepoznala kot nujno.
PRAVE VREDNOTE, SPOŠTOVANJE ZEMLJE IN DELA
Njihova kmetija je aktivna in samooskrbna. »Redimo pet glav govedi, od tega sta dva bikca, telica in dve kravi dojilji. Družbo pa jim dela še deset ovc, 30 kokoši in dva prašiča. Vso zelenjavo pridelamo doma, za samooskrbo imamo tako rekoč vse.« Ker so vse obdelovalne površine v bregu, kjer naklon dosega kar 65 % in je teren plazovit, v obdelavo vlagajo izredno veliko truda. »Veliko delamo, tudi ročno, in se na vse pretege trudimo, da je vsak kos zemlje obdelan. Imamo tri hektarje obdelovalne zemlje in prav toliko gozda, vse pa je v enem kosu.«
Ob tem se Bernardka spominja, kako je bila njihova kmetija nekoč veliko večja, pa je njen praded še pred letom 1900 veliko zemlje izgubil zaradi zadolževanja. »Včasih so dolgove poplačevali z zemljo in tudi pri nas je bilo tako. Po pričevanju mame pa je takrat zaradi velike revščine za hlebec kruha lahko šla celo manjša parcela. Sama nikoli v življenju nisem bila lačna, vedno smo si vso hrano priredili in pridelali doma, vem pa, da nekoč ni bilo tako.« Bernardka se spominja, kako je nekega dne med pospravljenjem našla pismo pradeda, ki je leta 1900 emigriral v Ameriko na delo v rudnik, doma pustil še nerojenega otroka in se od tam nikoli ni vrnil. »Našla sem pismo, v katerem je ženi – moji prababici – napisal: Luba žena, pošiljam ti 20 goldinarjev. Če ti kaj ostane, mi pa vrni, prosim.«
»Prababica je bila izjemna ženska, trdo je garala in mleko prodajala v nekdanjo mlekarno na Vranji Peči, da je s prisluženim denarjem lahko nazaj kupila te tri hektarje zemlje, ki jih še danes obdelujemo. Neskončno se je borila, niti predstavljati si ne morem njenega odrekanja, pa sem tudi sama veliko preživela. Teh zgodb je veliko in z največjim veseljem sem jih pripovedovala svojim otrokom, zdaj pa vnučkom. Koliko jih razumejo, ne vem, prav pa je, da jih izvedo, da ne utonejo v pozabo. Žal mi je le, da so danes otroci tako zaposleni s temi mobilnimi telefoni, kar me iskreno povedano malo žalosti. Vendarle se pri nas vsi trudimo, da jih učimo pravih vrednot, spoštovanja zemlje in dela. Skupaj z vnučki zato sadimo krompir, ga kasneje tudi pobiramo, grabimo travo. V sezoni, ko je dela več, se na kmetiji zbere vsa družina, tako kot za koline, ki so na nek način družinski praznik.« Bernardka je prepričana, da brez delovnih navad človek nima prave prihodnosti.
»Če je človek sposoben delati in je zdrav, naj dela,« pravi. Spominja se, da je njena mama včasih mleko predelovala v skuto ter jo nato prodajala v Kamniku. »Imela je težko življenje. Komaj štiri leta sem imela, ko sem izgubila očeta, mama pa se ni še enkrat poročila. Bila je brez rednega dohodka, zato je celo življenje garala in težko fizično delala. Zame je bila občudovanja vredna ženska. A ko si mlad, staršev ne poslušaš, ko bi rad slišal kakšno njihovo modrost, pa jih ni več ob tebi.«
STRMINE IN ROČNO DELO
»Danes te stare zgodbe radi poslušajo moji vnuki. Pa jim povem, kako sem kot majhno dekle veliko fizično delala in v košu na ramah nosila zemljo ali pa drva iz gozda, saj nismo imeli traktorja, krav pa takrat še niso naučili vleke. Midva z možem sva zato naučila vola orati in voziti, leta 1986 pa smo že kupili prvi traktor – znamenitega Toma Vinkovića.« Kljub kmetijski mehanizaciji, ki jo imajo danes na kmetiji, morajo veliko dela opraviti ročno zaradi strmega terena. Nekatere najbolj strme odseke pa popasejo ovce.
Letos jim je zaradi suše zmanjkalo sena, zato so dokupili nekaj silaže, čeprav jo v prehrani govedi drugače ne uporabljajo. Padavin je bilo tako malo, da je skoraj presahnil tudi njihov vir pitne vode, zato so z njo precej varčevali. Kmečki glas je za Bernardko pomemben vir informacij. Okvir: »Spremljam kmetijsko politiko, vendar sem nad njo razočarana. Kmetije propadajo, na njih ostajajo ostareli ljudje brez naslednikov, politika pa pelje v smer veleposestnikov,« pravi Bernardka. »Majhne kmetije bodo pograbili. Izginile bodo.« Kljub razočaranju nad dogajanjem pa dodaja, da v Palovčah ta trend še ni opazen. Vse kmetije imajo obdelano zemljo, sosedje si pri delu pomagajo in kmetije še živijo. »Dokler bomo lahko, bomo delali in obdelovali našo zemljo. Jaz vztrajam in v delo vedno vključujem tudi otroke.« Bernardka gre rada tudi na kakšen izlet z upokojenci, v dolgih zimskih večerih pa z Viktorjem igrata šah. »Bernardka vedno zmaga, redko se zgodi, da sem boljši od nje,« priznava Viktor. Ljudje so dandanes bolj zadržani in se zaradi hitrega tempa življenja težko ustavijo, Bernardka pa s tem nima težav. Rada se druži in si vzame čas za pogovor ter z drugimi deli svoje zgodbe in izkušnje.
