Ko je bil sin star 2 meseca, sem bila pred veliko dilemo. Naj cepim svojega otroka ali ne? Prebrala sem kar nekaj razlogov za in proti. Naj vam povem, da me ni prepričala nobena stran. Enostavno sem se poglobila vase in se vprašala kaj je najboljše za mojega otroka? Kaj tvegam, če ga dam cepit? In kaj tvegam, če ga ne dam cepit? Iz povsem osebnih razlogov sem se odločila za cepljenje. Kar mi je zanimivo je to, da sem med prebiranjem raznih forumov velikokrat zasledila, da so mamice pisale o zelo negativnem odzivu svojih pediatrov, ko so želele prestavit cepljenje, oziroma se mu izognit. Ta njihov odziv mi je ostal tako globoko v podzavesti, da sem zadnje dni razmišljala samo še o tem, kako se bom danes skregala s svojo pediatrinjo.  S sinom sva namreč imela sistematski pregled in enostavno ga danes nisem želela cepit. Zakaj? Ker sem tako čutila. Na srečo sem se zavedala, da če bom razmišljala v tej smeri, bo do prepira res prišlo. S pomočjo EFT tehnike sem preusmerila misli ter prosila angele naj mi stojijo ob strani. Sam pregled je potekal odlično, cepljenje sem prestavila in prav tako dobila napotnico, ki sem jo potrebovala.

Zakaj vam to pišem? Ker se večina posameznikov niti malo ne zaveda, kakšen vpliv imajo na nas drugi, pa čeprav jih vidimo mogoče prvič. Včasih je dovolj, da samo nekaj preberete in se potem  že poistovetite s tem.  Tukaj pomembno vlogo igrajo izkušnje iz otroštva, če so se starši znali uglasiti na vaše čustvene potrebe, potem kot odrasla oseba nimate težav in z lahkoto funkcionirate v življenju, če pa ste eden izmed tistih, kateri starši se niso znali uglasiti na vaše čustvene potrebe, lahko, da imate kar nekaj težav.  Počutite se izgubljeni, na trenutke čutite tesnobo in sploh ne veste od kje prihaja, niste zmožni se v polnosti predati partnerju saj vas je strah ranljivosti, se znajdete v odvisnosti ali začaranem krogu iz katerega ne najdete več poti,  se počutite kot izguba, imate prehranjevalne težave, ne verjamete v to kar zmorete…simptomov je lahko ogromno. Če čutite, da vas čustva preplavljajo in vas je strah, da boste mogoče naredili kakšno neumnost je dobro, da se pogovorite z osebo, ki ji zaupate. Lahko poiščete tudi strokovno pomoč pri terapevtu, tukaj bodite pozorni, da res izberete terapevta s priporočili in dobrimi kompetencami. 

Sama sem svoj mir našla šele takrat, ko sem se soočila s preteklostjo. Ko sem si priznala, da so se določene stvari res dogajale (zanikanje je zelo močan obrambni mehanizem, saj nas ščiti pred čustveno bolečino).  Bilo je grozno, imela sem občutek, da mi srce razpada na koščke, jokala sem kakšne štiri mesece vsak dan po več ur skupaj. Moje telo, moja duša, moj um se je na takšen način čistil. Ko sem od žalovala sem lahko šla naprej in se počasi začela sprejemati takšno kot sem.

Spoznala sem, da potrditve velikokrat iščemo pri ljudeh, ki nam tega niso sposobni dati, saj podzavestno privabljamo k sebi ljudi, ki so bili tudi sami čustveno prikrajšani kot otroci. In začaran krog je tukaj. Hrepenimo po odrešitvi, ki je pa kar ni in tako trpimo naprej.

Izključno mi sami smo tisti, ki lahko potolažijo otroka v sebi. Dajte mu dovoljenje za to kar čuti, vzemite ga v naročje naj začuti varnost, naj začuti ljubezen…postanite kreator svojega življenja

Objem,

Klavdija H.